Ob vstopu na vaški borjač v Volčjem Gradu na Krasu je bil človek najprej kar malce omotičen od vseh fotografij hrane, ki so se bleščale s polic, nato pa presenečen. Kaj police slovenskih knjigarn res premorejo toliko kuharskih knjig? Na stojnicah založnikov iz Slovenije, Italije in Avstrije se je soncu in kraškemu zraku zagotovo nastavljalo več kot 200 platnic.
Od orehove potice do plevela
Nekatere so bile dostojno umirjene, druge kričeče z zlatimi zvezdicami, tretje so za nekaj evrov obljubljale zdravje. Z ene od stojnic je vabil Božidar Jezernik z najuglednejšo mednarodno nagrado za najboljše kulinarične knjige gourmand, s sosednje stojnice se mu je smejala priljubljena, a vedno preprosta kuharica sestra Nikolina. Založba Družina z njo že leta in leta – s številnimi ponatisi in izdajami – zalaga police ne samo v knjigarnah in knjižnicah, temveč tudi v slovenskih domovih. Samo malih knjižic z njenimi recepti so prodali več kot 100.000 izvodov. Prav tako z nagrado gourmand nagrajeni Klemen Košir, ki navdušuje s knjigo FAO 37.2.1 oziroma recepti morskih jedi, se je pripravljal na večerno peko rib. Izza vogala je vabil Jamie Oliver, nekje iz ozadja pa divja hrana Daria Corteseja. Poenostavljeno: od orehove potice prek instantnih testenin mimo hrane brez grama maščob do plevela – in nazaj.
Založniki in knjižničarka vsi po vrsti povedo, da kuharska knjiga ostaja ena od vidnejših tržnih niš. »Kuharske knjige, poezija in otroške knjige,« idejna vodja kulinArtfesta, sicer pa sodelavka Založništva tržaškega tiska Martina Kafol predstavi tri zvrsti, ki kljubujejo vsem krizam. »Po roman greš v knjižnico in ga vrneš, kuharske knjige in poezijo pa vedno listaš,« pove in doda, da so kuharske knjige pravzaprav pričevalke našega časa in prostora, skozi katere širimo kulturo. Med stojnicami kroži direktorica Kosovelove knjižnice Sežana Magdalena Svetina Terčon. Prikima, da so kuharice tudi ene najbolj izposojanih knjig. Njihova kuharska knjižna polica je dolga okrog 25 metrov. »Večinoma si jih izposojajo ljudje srednjih let ali starejši, mlajši si namreč pomagajo z internetom,« pove in opaža, da so med bralci trenutno najbolj priljubljene knjige o tem, kako z najrazličnejšimi načini prehranjevanja ohraniti vitko postavo ali pa jo spet pridobiti.
Kuharske knjige rešujejo kulturo
Nato za rokav pocukam prof. dr. Janeza Bogataja, poznavalca slovenske gastronomije, češ, velika knjižna bera. A me hitro ustavi. »Ne bi se strinjal. Kuharskih knjig je zelo malo, posebej če pogledate, v kako dolgem časovnem obdobju so izšle, in če pogledate razmerje med izvirnimi slovenskimi in prevedenimi deli. Dokler bodo naše založbe pretežno prevajale povprečna tuja dela in kupovale avtorske pravice od avtorjev, ki v svetu nič ne pomenijo, dotlej se nimamo kaj pogovarjati,« mi hitro nalije čistega vina. In pristavi, da so »hvala bogu« vsaj na sejmu dela nekoliko izbrana in na stojnicah vendarle niso zgolj prevodi. A da tudi med njimi ni ugledal nobenega tujega dela, ki bi kdaj na svetovnih srečanjih prejelo nagrado ali bilo tam razstavljeno. Moti ga tudi to, da na veliko prevajamo tuja dela v slovenščino, nismo pa sposobni prevesti naših najbolj temeljnih del o kulinariki v druge svetovne jezike. »Dokler država skupaj z založniki ne bo razumela, da je treba pomembnejša slovenska dela s področja gastronomije prevajati v velike svetovne jezike, tudi nismo še nič naredili,« se znova razhudi, prepričan, da s tem izgubljamo. »Naša kulinarika je zanimiva, zdrava, alternativna in vabljiva tudi za druga okolja,« je prepričan Bogataj.
»Veste, knjigarne in knjige so prav tako pomembne kot banke. A banke podpiramo, knjigarne pa zapiramo,« je bil aktualen Lojze Wieser, slovenski narodni delavec in založnik na avstrijskem Koroškem. »V kuharskih knjigah ni zapisano samo, kako živimo in preživimo. V njih je zapisana tudi naša kulturna in sociološka zgodovina. Če se tega ne bomo zavedali, bomo crknili in bo kultura šla v maloro,« je bil sočen.
Pisanje knjige se začne na njivi
Dr. Stanko Renčelj je dober poznavalec kraških jedi in napisal je že na desetine knjig o kulinariki. Zato ve, da se pisanje dobre knjige lahko začne samo na njivi. »Ko ljudi vprašaš o jedi, najprej povedo, da so sejali toliko in toliko vrst pšenice, pa ajdo, bob. Šele nato lahko vprašaš, kaj so iz ajde naredili. Ljudje ne želijo, da se stvari enostavno in pavšalno zapišejo,« pravi. In še nekaj je, knjig ne moreš pisati za mizo v pisarni, temveč na terenu in v kuhinji. Kako pa izdati kuharsko knjigo? »Včasih je bilo enostavno, sponzorjev je bilo dovolj, danes tega ni več. Da bi danes založbe izdale knjigo z 200 stranmi, z 250 do 300 fotografijami avtentičnih slovenskih jedi, je iluzija, ki je ne spraviš več skozi,« pravi. In zato nastaja poplava raznih zloženk in samozaložništvo.
Nekdaj priljubljen Jamie Oliver je v zatonu. Zadnjo izdajo si na stojnici Mladinske knjige obiskovalci le še ogledujejo, kupi je nihče več. »Jamie niti ni bil primeren za nas. On je v Angliji učil, kako se lahko na hitro, okusno, na mediteranski način pripravi hrano. Mi to že vse znamo in imamo dobre sestavine. Ljudje se danes raje vračajo k tradiciji, zelo pa so pozorni tudi na dizajn knjige. Knjiga mora biti lepa, svojevrsten umetniški izdelek. Kulinarika niso več samo recepti, ampak tudi umetnost,« pravi založnica Martina Kafol. Da Oliver ni več car, nam prizna tudi sodelavka Mladinske knjige. »Mislim da je njegov čas minil. Masovne prodaje ni več. No, masovno se nič več ne prodaja. Še najbolj vlečejo tradicionalne kuharice,« pojasni Irena Oblak, zastopnica Mladinske knjige.
Tam malce bolj za vogalom pa je za stojnico svoje založbe Porezen stal Dario Cortese s svojimi izvirnimi deli, a prizna, da je med njimi tudi en prevod iz japonščine. »A konkreten prevod, trajna knjiga,« pove. Ukvarja se z eksotiko, v lonce, ponve in solatne sklede spravlja plevel in divje rastline. Zanimanje za tovrstne knjige z leti narašča, a pri velikih založbah greš težko skozi, meni. »Knjigo je najlažje izdati, težje pa prodati,« modro pristavi. Posebej če se ne blešči že na daleč.
