Pričelo se je silovito in tako tudi končalo. Canski festival je v 72. izdaji ponudil obilo dobrega, ne le tekmovalna sekcija, ki tradicionalno predstavi večino največjih imen sodobnega filma, temveč tudi druge sekcije, predvsem Štirinajst dni režiserjev, ki potrjuje vitalnost in zmožnost odkrivanja talentov. Če stvari postavimo v kontekst: najmanj osem letošnjih avtorjev v tekmi za zlato palmo je odkrila slovita Quinzaine, ki se je rodila pred natanko petdesetimi leti kot odgovor na majske dogodke in zahteve po prevetritvi zatohle uradne selekcije.
Veliko priznanje azijskemu filmu
Žirija mehiškega režiserja Alejandra Gonzálesa Iñárrituja je nagrade podelila devetim od 21 filmov v konkurenci. V povprečni ali podpovprečni letini bi se nagrajevanje skoraj polovice udeležencev zdelo ekscesno, tudi zaradi malce kompliciranih festivalskih pravil, ki ne dovoljujejo več kot dveh nagrad enemu filmu in izključujejo kombiniranje določenih nagrad istemu (npr. za najboljši film in režijo). Nazadnje se je vse dobro izteklo, bojazni, da se bosta ponovili katastrofalni žiriji bratov Coen (2015) in Georgea Millerja (2016), so bile odveč. Večina palm je šla v roke kvalitetnim filmom, čeprav ne vedno pravim ustvarjalcem; bratoma Dardenne in Mlademu Ahmedu bi denimo veliko bolj kot palma za režijo ustrezala nagrada za scenarij, a to so arbitrarne finese, ki odražajo kompleksnost žirantskega dela in želje/zahteve posamičnih žirantov, ki določenemu filmu preprosto želijo dati nagrado, katera koli že bo.
V tem smislu je pomemben Iñárritujev poudarek, da je bila palma za najboljši film Parazit korejskega režiserja Bong Joon Hoja soglasno in ekspresno sprejeta. Soglasne odločitve o zmagovalcu so v Cannesu dokaj redke (v zadnjih dvajsetih letih se je to primerilo le še trikrat), praviloma izpostavijo resnično izjemno delo. In Parazita se bomo spominjali še dolgo, status moderne klasike mu je zagotovljen. Obenem je to veliko priznanje tako azijskemu filmu (ki v Cannesu redko zmaguje, čeprav je po kvaliteti pogosto dominanten) kot neizčrpni korejski produkciji, da o režiserju Bongu, enem najbolj drznih in inovativnih mainstream režiserjev 21. stoletja, ki vztrajno ter neverjetno igrivo kljubuje konvencijam in neprestano žanrsko eksperimentira, ne izgubljamo besed.
Velika nagrada žirije Atlantiku debitantke Mati Diop je precejšnje, a prijetno presenečenje; to je majhen film o teži kolonialne preteklosti, nagrada pa bo režiserki odprla mnoga vrata. Enako velja za filma Nesrečniki Francoza malijskih korenin Ladja Lyja in Bacurau brazilskih avtorjev Klebra Mendonce Filha in Juliana Dornellsa, ki sta si razdelila nagrado žirije. Za scenarij je bila nagrajena še ena mlada avtorica, Celine Sciamma za Portret goreče mladenke, s katerim je simbolno povzela pričakovanja po večji vidnosti mladih ustvarjalcev in spolni raznolikosti. Njena zgodovinska romanca iz 18. stoletja je namreč v celoti osredotočena na ženski pogled.
Koga je žirija spregledala?
Ostale nagrade so šle v roke uveljavljenim ustvarjalcem. Palmo za žensko vlogo je prejela Britanka Emily Beecham za vlogo mame znanstvenice v (podpovprečni) futuristični drami Avstrijke Jessice Hausmer Mali Joe, v moški vlogi je slavil Antonio Banderas kot Pedro Almodovar v Bolečini in slavi Pedra Almodovarja.
Za Palestinca Elio Suleimana si je žirija izmislila »posebno omembo« in jo podelila njegovemu filmu To morajo biti nebesa, meditacijo o Palestini in odnosu ljudi do Palestincev doma in po svetu. Brata Dardenne sta po drugi strani potrdila popolno cansko dominantnost zadnjih dvajset let; po dveh zlatih palmah za najboljši film, veliki nagradi žirije in nagradah za scenarij in najboljšega igralca sta z Mladim Ahmedom postala še najboljša režiserja.
Je žirija koga neupravičeno spregledala? Tarantinov Bilo je nekoč … v Hollywoodu se je zaradi svoje ekscesnosti – kljub selektivni odličnosti – od začetka zdel nerealističen kandidat za nagrade, palmo ali dve pa bi si gotovo zaslužila veterana Marco Bellocchio za mafijsko biografijo Izdajalec in Ken Loach za socialno elokventno dramo Škoda, ker smo vas zgrešili.
