V varno hišo zbežala le z obleko na sebi

NOVO MESTO - V novomeški varni hiši, ki so jo odprli junija 1999 in deluje v okviru programa društva Življenje brez nasilja, je prostora za največ trinajst žensk in otrok. Ostanejo povprečno tri mesece, nekatere tudi leto dni, kar je najdaljši čas bivanja v varni hiši. Odločitev, da zapustijo nasilnega moža, bo morda odslej nekoliko lažja. Konec septembra je namreč začel veljati pravilnik o začasni prepovedi približevanja nasilneža določenemu kraju ali osebi. "Seveda pa to ne pomeni, da varnih hiš ne bomo več potrebovali," pojasnjuje Ilonka Menger , svetovalka v novomeški varni hiši.

"Prvo leto po poroki je bilo vse v redu. Nato je začel piti, vse pogosteje je prihajalo do nasilja, tudi do posilstva in pedofilije," pripoveduje Maja. Svojega pravega imena zaradi strahu, da bi jo bivši mož utegnil najti, ni želela razkriti. Po letih nasilja je za sabo pustila vse, službo, stanovanje in osebne stvari. V varno hišo sta s sinom prišla samo z obleko na sebi. Uspelo se ji je ločiti od nasilnega moža in zoper njega sprožiti kazenski postopek, ki pa še vedno ni končan. Prepričana je, da so prav dolgotrajni sodni postopki eden od vzrokov, da ženske svojih nasilnih mož ne prijavijo.

ŽENSKE VSEH STAROSTI

Druga sogovornica, Andreja, je prišla v varno hišo prek centra za socialno delo. Tudi njeni spomini so polni psihičnega in fizičnega izživljanja. "Že prej sem slišala za varno hišo, a nisem vedela, kaj je. Mislila sem, da mi bodo tam vzeli otroka, me zaprli ali kaj podobnega." Nekatere ženske, ki pridejo v varno hišo, so zaposlene, druge ne, tudi izobrazbena in starostna struktura sta zelo različni. "K nam prihajajo mlada dekleta, stara od 18 do 20 let, pa tudi starejše ženske, tudi 70-letnice, kajti nasilje nad starejšimi je zelo prisotno; ne izvajajo ga le partnerji, ampak tudi otroci," pravi Helena Zalokar , predsednica društva Življenje brez nasilja.

SPREJMEJO TUDI ODVISNICE

Sprejemajo tudi ženske s posebnimi potrebami, kot so odvisnice od drog ali alkohola, seveda pod pogojem, da se vključijo v zdravljenje. "Žal pa ne moremo sprejemati invalidnih žensk in otrok, ker nam tega ne dopušča zgradba, ki jo imamo v najemu, zato je ne moremo prilagoditi njihovim potrebam," pravi Ilonka Menger.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) spodbuja razvoj mreže zavetišč in materinskih domov predvsem s sofinanciranjem programov; letos je za to namenilo 225 milijonov tolarjev, glavnino sredstev pa nevladne organizacije še vedno pridobijo s pomočjo donatorjev in lokalnih skupnosti. Po besedah Zalokarjeve potrebujejo v Novem mestu zgolj za osnovno delovanje varne hiše 15 milijonov tolarjev na leto. Od ministrstva dobijo devet milijonov, na razpisih približno dva, za drugo pa iščejo donatorje.

Preberite zadnje članke