Sledi za 63-letnim Ljubljančanom, ki ima korenine na Gorenjskem, so se izgubile v soboto, ko je zgodaj zjutraj odšel neznano kam. Ker takrat ni bilo nikogar doma, nista bila jasna ne smer ne namen odhoda. Šele ko so v ponedeljek našli na parkirišču v dolini Vrata njegovo škodo felicio, je bilo jasno, da se je odpravil v gore, ki jih je tako oboževal in jim posvečal velik del življenja. Planinec je včeraj Miheliča našel v kotanji nad Pihavcem (nad Luknjo, na poti proti Triglavu), vendar mu žal ni bilo več pomoči. Njegovi prijatelji in številni gorski reševalci iz Mojstrane in Kranjske Gore so ga tako nehali iskati. Trudilo se je več deset ljudi, v akciji je sodeloval tudi policijski helikopter. Ker sprva nihče ni vedel, kam se je odpravil, so preiskali tudi njegove priljubljene plezalne poti (Škrlatica, triglavska severna stena...). Sprva je veljala ocena, da je bil brez potrebne opreme za gibanje v gorah, vendar so kasneje informacijo dopolnili s podatkom, da je bil brez posebne plezalne opreme.
Gora, kjer je Tine Mihelič našel svoj mir, je del tistega sveta, ki mu je namenil lep del svojih ustvarjalnih moči. Rodil se je 20. maja 1941 v Mariboru, vendar se je družina kmalu preselila v Bohinjsko Bistrico. Iz gorenjskega konca ga je v Ljubljano zvabila glasba, pravzaprav violina, ki mu je rezala kruh v orkestru Slovenske filharmonije. Vendar ga nazaj v Bohinj ni klical le dom, ampak tudi gore nad njim. Gornik je bil namreč od otroštva, alpinist pa od sedemnajstega leta starosti. V vseh teh letih je opravil okoli tisoč alpinističnih vzponov, več kot 50 prvenstvenih. Ljubil je strme stene, ko pa je prijel za pero in začel pisati knjigo opisov gorniških poti, so gore postale središče njegovega zanimanja v celoti. Bil je avtor več izdaj planinskega vodnika po Julijskih Alpah in številnih člankov v planinski periodiki. Julijcem je namenil tudi dva posebna vodnika, Bohinjske gore in Severni pristopi. "Bohinjske gore je opisal domačin, eden najboljših poznavalcev," je del navedka iz popotnice knjigi Bohinjske gore. To delo je skupaj s Severnimi pristopi in Slovenskimi stenami (v njih je opisal več kot sto najlepših plezalnih vzponov) zagotovo literatura, ki bo dediščina Tineta Miheliča in izredno dragocen prispevek k opisu naših gora in njihovih posebnosti. Mihelič je bil tudi član prve slovenske alpinistične odprave v južnoameriške Ande leta 1964, pozneje pa se je tja še vračal. Svoje opise in vtise je popisal v knjigi Andi: beli vrhovi, zelene celine, ki jo označujejo za eno najlepših slovenskih planinskih literarnih del.Gora vzela človeka, ki jo je ljubil
VRATA - Človeške usode so včasih polne simbolike, in smrt ljubitelja in poznavalca slovenskih gora Martina Miheliča - Tineta jo resnično odraža. Najdba njegovega trupla je včeraj prekinila iskalno akcijo policistov in gorskih reševalcev, vzrok smrti pa bo pokazala preiskava.
