In jo je res - začela se je pred dnevi, in to prav z Deželo psov, ki pa vendarle ni bila tako splošno znana (razen morda nekaterim obiskovalcem mednarodnih festivalov), da bi lahko pojasnila fenomen, ki se je pokazal v preddverju kinotečne dvorane in celo zunaj na ulici. Tu je namreč vse kazalo, kot da si v prestolnici Slovenije tistega večera ničesar niso želeli bolj kot videti mongolski film. Preprosto se ne spomnim, da bi bil začetek kakšne kinotečne retrospektive tako obiskan; in priznam, da si tega "fenonema" niti ne znam razložiti (v nekem trenutku me je celo prijelo, da bi, kot se sicer spodobi za novinarja, ljudi začel spraševati, kaj za vraga jih tako vleče k mongolskemu filmu), razen morda s tem, da je Kolosej s svojim programom in opustošenjem mestnih dvoran vsaj pri "non pop corn" občinstvu izzval pravi pohlep po neameriških filmih. Skupaj s 13 mongolskimi filmi so v Ljubljano prispeli tudi trije režiserji in ena režiserka, med njimi Choimboliin Jumdaan, avtor filma Po volji nebes, ki so ga pozneje prikazali na festivalu v Amsterdamu in uvrstili med 20 najboljših filmov leta 1991, vendar tega - kot mi je povedal v pogovoru - doma ni upal povedati, ker komunističnim oblastem to ne bi bilo všeč. Zmeraj me je zanimalo, kako se je lahko komunizem "posrečil" v deželah z budistično tradicijo - v Mongoliji so imeli komunistično revolucijo že leta 1921 - toda mongolski cineast mi je na to odgovoril le s pojasnilom, da je zdaj, odkar imajo demokracijo, religija spet dovoljena. Znano pa je, da so bili za budizem v Mongoliji hudi časi, zlasti v obdobju mongolskega Stalina Choibalsana (1939-1952), ko je bilo umorjenih več kot 20.000 lam in uničenih 700 samostanov. Toda s komunističnim režimom so v Mongoliji že leta 1935 dobili filmsko industrijo oziroma ustanovo Mongolkino, ki je pozneje zaposlovala tudi do 500 ljudi. Prve "mongolske" filme so posneli sovjetski cineasti (ti so tam sploh radi filmali, saj v Mongoliji sije sonce 300 dni na leto), medtem ko so se mongolski cineasti izšolali v Moskvi, na VGIK, državni filmski šoli, ki jo je obiskoval tudi Jumdaan. Mongolski film sicer še vedno obstaja, toda odkar imajo v Mongoliji demokracijo, nima več toliko denarja kot prej, ko ga je podpirala država. "Danes ni mogoče posneti filma, če nimaš tujega koproducenta," pravi Jumdaan. Od česa pa potem živijo filmarji, kadar ne snemajo?
"Nekateri predavajo - zdaj imamo namreč v Mongoliji kar nekaj filmskih šol - drugi, med njimi tudi sam, pa sodelujemo pri realizaciji filmov svojih kolegov, mongolskih ali tujih, zlasti japonskih. Sam sem že nastopal tudi kot kaskader na konju, seveda v zgodovinskih filmih, ki pa jih zdaj ne snemamo več toliko." Koliko filmov o Džingiskanu ste posneli v Mongoliji?
"Nobenega oziroma šele pred kratkim prvega, in še tega so naredili Japonci." Kako pa to?
"Ker je bil v komunističnem obdobju Džingiskan prepovedana osebnost. Noben mongolski voditelj pač ni mogel biti tako velik, kot so bili komunistični. Enako se je zgodilo tudi z našo pisavo, ki jo je zamenjala cirilica. Govorimo mongolsko, pišemo pa v cirilici." Ali to pomeni, da vam je vsa vaša knjižna kultura, starejša od komunistične oziroma napisana v mongolski pisavi, tako rekoč nedostopna?
"Točno tako. Zame je to naša največja tragedija. Edini, ki še znajo pisati v naši pisavi, so Mongoli na Kitajskem. In nič ne kaže, da bo kaj drugače, saj v naših šolah še vedno učijo otroke pisati v cirilici."