Prepovedani Džingiskan
V Mongoliji so do leta 1990 posneli okoli 170 filmov (kar je precej več kot v Sloveniji), toda vse do Dežele psov (1998), ki jo je belgijski antropolog in dokumentarist Peter Brossens posnel v sodelovanju z mongolskima režiserjema D. Turmunkhom in S. Byambo, ta "dežela modrega volka in divjega vetra", kot se pesniško imenuje, tako rekoč ni obstajala na svetovnem kinematografskem zemljevidu (vsaj tistem, ki ga oblikujejo mednarodni festivali). Lani je vodja programa Slovenske kinoteke Koen Van Daele skupaj s tremi filmarji iz Slovenije (Majo Weiss, Vladom Škafarjem in Michaelom Bensonom) obiskal festival dokumentarnega filma v Ulan Batorju in se vrnil s prepričanjem, da mora v Ljubljani pripraviti retrospektivo mongolskega filma.
"Nekateri predavajo - zdaj imamo namreč v Mongoliji kar nekaj filmskih šol - drugi, med njimi tudi sam, pa sodelujemo pri realizaciji filmov svojih kolegov, mongolskih ali tujih, zlasti japonskih. Sam sem že nastopal tudi kot kaskader na konju, seveda v zgodovinskih filmih, ki pa jih zdaj ne snemamo več toliko." Koliko filmov o Džingiskanu ste posneli v Mongoliji?
"Nobenega oziroma šele pred kratkim prvega, in še tega so naredili Japonci." Kako pa to?
"Ker je bil v komunističnem obdobju Džingiskan prepovedana osebnost. Noben mongolski voditelj pač ni mogel biti tako velik, kot so bili komunistični. Enako se je zgodilo tudi z našo pisavo, ki jo je zamenjala cirilica. Govorimo mongolsko, pišemo pa v cirilici." Ali to pomeni, da vam je vsa vaša knjižna kultura, starejša od komunistične oziroma napisana v mongolski pisavi, tako rekoč nedostopna?
"Točno tako. Zame je to naša največja tragedija. Edini, ki še znajo pisati v naši pisavi, so Mongoli na Kitajskem. In nič ne kaže, da bo kaj drugače, saj v naših šolah še vedno učijo otroke pisati v cirilici."