Prvi med njimi je, da je bila tudi francoska prestolnica zelo blizu katastrofe, ki jo je doživela Varšava. Mestni upor, ki se je dvignil teden dni prej, ni imel nobenega zagotovila, da ga bo zahodna aliansa podprla, na drug strani pa je imel nemški poveljnik mesta general Dietrich von Choltitz izrecni führerjev ukaz, da do temeljev poruši Pariz. Kaj je generalu, ki je brez milosti zravnal z zemljo Rotterdam in Sevastopol, preprečilo, da ni zrušil Eifflovega stolpa, katedrale Notre Dame, mostov na Seni in drugih pariških znamenitosti, lahko ugiba le nekdo, ki ni v Parizu preživel vsaj nekaj tednov. Vsi drugi trdijo, da to mesto počloveči tudi najbolj okorelega zločinca.

OSVOBODITELJ HEMINGWAY

Medtem ko je Charles de Gaulle prepričeval Dwighta Einsenhowerja, da je osvoboditev Pariza politična in strateška nuja, se je med legendarne osvoboditelje vpisal Ernest Hemingway. Vojnemu dopisniku in večnemu avanturistu so bile pri srcu veliko bolj prozaične stvari kot visoka politika in strategija. Na obrobju ljubega mu mesta je razmišljal zgolj o priljubljenem baru v hotelu Ritz na Place Vendome. V pismih prijateljem je popisal to svojo osvobodilno epopejo. S skupino vojaških dopisnikov se je pred hotel pripeljal z džipom, skočil z njega s pištolo v roki in se, ker so ga, tako kot okoli 400 drugih pariških hotelov, v katerih so bili nastanjeni štiri leta, Nemci že zapustili, napotil naravnost v bar, kjer je pred četrt stoletja popival z Scottom Fitzgeraldom, ter si naročil steklenico ekstravagantnega bordojca, ki ga je osebje skrilo pred nemškimi okupatorji. Legenda pravi, da je osvobodilni "party" v Hemingwayevi organizaciji trajal kar štirinajst dni. Sicer pa je med legendami in osvobodilno resnico kar nekaj razlik. Tako je danes znano, da Pariz ni bil podminiran in da ga nemški general ne bi mogel kar tako dvigniti v zrak, hkrati pa so Francozi priznali španskim prostovoljcem, da so dejansko oni prvi vkorakali v središče mesta, čeprav so to pripisovali generalu Leclercu. In ne nazadnje, pariška vstaja se je zgodila ob izrecni de Gaullovi prepovedi, ker se je bal, da bodo prokomunistični partizani sprožili splošen gverilski spopad, ki se mu je nazadnje ob posredovanju švedskega konzula in z vdajo izognil von Choltitz.

PROSLAVE POZNO V NOČ

Včerajšnje uradne slovesnosti ob 60. obletnici osvoboditve Pariza izpod štiriletne nacistične okupacije med drugo svetovno vojno niso bile hemingwayevske. Župan Pariza Bertrand Delanoe se je pred grobnico maršala Philippa Leclerca, ki je vodil osvobajanje Pariza, na komemoraciji poklonil spominu na vse žrtve za svobodo Pariza in Francije, temu pa je sledila tudi slovesnost na Eifflovem stolpu, kjer so se poklonili gasilcem, ki so 25. avgusta 1944 na tem simbolu Pariza izobesili francosko trobojnico. Francosko trobojnico je ob nemške vkorakanju v Pariz bil prisiljen s stolpa sneti gasilec Lucien Sarniguet, ki se je zaobljubil, da jo bo nekoč vrnil na njeno mesto. To je tudi storil skupaj s še šestimi tovariši 25. avgusta 1944.

Temu so sledile še številne prireditve, parade in tudi slovesnosti. Najprej je skozi Pariz potekala parada civilnih in vojaških vozil iz 40. let prejšnjega stoletja, končala pa se je pred trgom Bastilja, kjer je bila velika ulična zabava. Po uradni slovesnosti pred mestno hišo, kjer sta Parižane in druge Francoze nagovorila predsednik republike Jacques Chirac in župan Delanoese, se je slavje nadaljevalo pozno v noč.