Odgovor se skriva v njenem pogumu in požrtvovalnosti, ki ju je, čeprav je bilo to zanjo usodno, ohranila tudi v času druge svetovne vojne. Minka Krofta se je rodila 3. septembra 1888 v Ljubljani kot hči veletrgovca Ivana Jelačina in njegove žene Minke, rojene Traven, ki je bila ena izmed prvih članic Slovenskega splošnega ženskega društva. Družina, v kateri je bilo pet otrok, je bila povezana z različnimi vejami umetnosti.
Ivan Jelačin ml. je bil soustanovitelj založbe Modra ptica, velik zbiratelj in ljubitelj umetnosti, njegov brat Mirko pa je deloval kot operni pevec v Berlinu. Tudi Minka, ki se je kasneje poročila z bančnikom Hanušem Krofto, se je veliko družila z umetniki in umetnicami ter jih podpirala. Prepoznamo jo celo v eni izmed dramskih oseb Mrakove drame Slepi prerok. Dramatik jo je prikazal, sicer močno karikirano, v živem dialogu z njegovo življenjsko sopotnico Karlo Bulovec, s katero sta bili sicer v prijateljskih odnosih, saj jo je umetnica celo portretirala. Žal so to sliko decembra 2003 ukradli iz stanovanja njene danes že pokojne hčerke.Svojih prvih korakov na področju slovenskega kulturnega življenja ob koncu 19. stoletja se je Minka Krofta spominjala v članku, ki ga je napisala ob sedemdesetletnici Franje Tavčarjeve: "Daleč nazaj sega moj spomin, tja do onega zimskega dne, ko smo otroci sedeli na gredi ob steni ljubljanskega učiteljišča na Resljevi cesti. Leta 1901 je bilo. V telovadnici je zboroval ženski krožek pod vodstvom Franje Tavčarjeve. To je bil dogodek, za tedanje čase ne tako vsakdanji. Pa se obrne k nam gospa Franja in pravi: `Otroci, pazite in zakličite Živio! Sedaj je važen trenutek, ker smo ustanovile novo žensko društvo, in sicer Žensko telovadno društvo.` Mi otroci smo jo gledali pozorno, radovedno, svojo voditeljico in današnjo slavljenko. Temu njenemu pozivu nas je mnogo sledilo. Danes se mi zdi, kakor da smo me žene in dekleta tedaj sprejemale prve začetke svoje politične vzgoje."
Marsikomu, ki pozna le površne sodbe o slovenskem ženskem gibanju pred drugo svetovno vojno, morda zadnje citirane besede izzovejo nasmeh, saj dobrodelne dejavnosti narodnih dam, kakor so takrat imenovali Franjo Tavčarjevo in njen krog, kakor da niso združljive s politiko. Toda to drži le na prvi pogled. V resnici pa so take dejavnosti, ki so bile v javnosti vedno deležne manjšega odmeva kot dobrodelne, vplivale na podobo in vlogo žensk v tedanji slovenski družbi in posredno tudi na njihovo poznejše politično delovanje. Pasivnost in "varovanje domačega ognjišča" je namreč na prelomu stoletja mnogo žensk zamenjalo z ukvarjanjem s športnimi in drugimi dejavnostmi, ki so potekala v različnih društvih.Eno izmed najbolj dejavnih je bilo gotovo Telesno kulturno društvo Atena, katerega predsednica je bila prav Minka Krofta. To društvo je imelo številne odseke, med katerimi je bil še posebno zanimiv kulturni odsek, ki je leta 1927 ustanovil založbo Belo-modra knjižnica. Tudi predsednica založbe je bila Minka Krofta in je do druge svetovne vojne s sodelavkami poskrbela za to, da je izšlo veliko mladinskih in otroških knjig v slovenščini, predvsem pa se je na knjižnem trgu pojavilo lepo število del slovenskih pisateljic. Predsednica založbe se je namreč zavedala, kako pomembno je, da imajo ženske priložnost objaviti svoja besedila. Ta pa bi moralo prebrati tudi čim več žensk, je zapisala leta 1938:
"`Slovenka` je onemela, na njeno mesto je stopil `Ženski svet`, ki poziva s podobnimi članki ženo k skupnemu delu in se zavzema za njene javne in stanovske pravice. Pa kaj, ko je še danes marsikateri ženi tako čtivo utrudljivo, nezanimivo in dolgočasno. Ali so pri nas res potrebna desetletja, da se zdramijo širše plasti ženstva za svoje pravice?"Že od mladosti se je zato trudila, da bi k delovanju v korist žensk priključila čim več svojih sodobnic. Bila je izredno aktivna v različnih ženskih organizacijah. Tako se je leta 1929 z drugimi članicami Splošnega ženskega društva udeležila kongresa Narodne ženske zveze v Splitu, od leta 1935 je bila članica sekcije Jugoslovanske ženske zveze za Dravsko banovino, leto zatem pa je imela predavanje o kmečki ženi na kongresu Mednarodne ženske zveze v Dubrovniku. Skupaj z Anico Gogala in Minko Gašperlin je bila v finančni komisiji Jugoslovanske ženske zveze. V tridesetih letih je predlagala Splošnemu ženskemu društvu ustanovitev gospodinjskega lista, kasneje poimenovanega Gospodinja. Zelo se je trudila tudi, da bi v imenu založbe Belo-modra knjižnica kupila revijo Ženski svet po tistem, ko je revija v tridesetih letih iskala drugega založnika. Toda ta načrt ji ni uspel.
Vse te dejavnosti so zelo močno izpolnjevale njeno življenje, zato se je njen mož večkrat pošalil, da bi na njenem nagrobniku moralo pisati "šla je na sestanek". V enem izmed živahnih pogovorov o "ženskem vprašanju" pa je na tramvaju celo pozabila svojo petletno vnukinjo. V to aktivno delovanje je kruto zarezala druga svetovna vojna. Minka Krofta je postala ob Veri Adlešič najdejavnejša ženska predstavnica v vodstvu Rdečega križa v Sloveniji. Od leta 1941 je pošiljala tudi pomoč partizanom, zaradi česar so jo Italijani odpeljali v taborišče v Italiji. Čeprav so ji sorodniki po kapitulaciji Italije svetovali, naj se ne vrne v Slovenijo, jih ni poslušala, ampak je še naprej sodelovala s partizani in delovala za Rdeči križ tudi pod nemško okupacijo. Ker je gestapo prišel na sled sodelovanju omenjene organizacije z Osvobodilno fronto, je bila skupaj s tridesetimi drugimi 11. septembra 1944 aretirana in internirana v Ravensbrück in Mauthausen. Po vrnitvi iz taborišča je bilo njeno zdravje uničeno, k čemur je pripomogel tudi negativen odnos do nje in njene družine, saj je bila pripadnica sloja, ki mora "izginiti". Izgubila je premoženje, iz razkošnega stanovanja v središču Ljubljane se je morala z možem, ki je zbolel in kmalu umrl, preseliti v eno samo sobo v Kolizeju. Skupaj s še nekaterimi odbornicami je morala leta 1945 tudi razpustiti Splošno žensko društvo.Vse trpljenje in dogodki po vojni niso ostali brez posledic. Zadnja leta po kapi je preživela na invalidskem vozičku. Umrla je 15. septembra 1954. leta, stara 66 let.
Mestni odbor Rdečega križa je položil na njen grob venec, s tem pa je v slovenski javnosti do zgodnjih devetdesetih let, kljub želji njenih najbližjih, da ne bi pozabili "njenega nesebičnega dela za kulturno rast in osamosvojitev slovenske žene", spomin na Minko Krofta za več desetletij zamrl.Ta zapis je le poskus iztrgati pozabi njeno življenjsko usodo, prav pa bi bilo, če bi po pol stoletja postala tudi predmet poglobljene strokovne raziskave in razprave.
<%PODNASLOV>Pasivnost in "varovanje domačega ognjišča" je na prelomu stoletja mnogo žensk zamenjalo z ukvarjanjem s športnimi in drugimi dejavnostmi, ki so potekla v različnih društvih. Eno izmed najbolj dejavnih je bilo gotovo Telesno kulturno društvo Atena, katerega predsednica je bila prav Minka Krofta. <%PODNASLOV>