Naša bralka se v načelu nima česa bati v zvezi z dedovanjem nepremičnega premoženja, če ima sklenjeno veljavno zakonsko zvezo. To velja tudi v primeru, če gre za par, ki živi v zunajzakonski skupnosti, pravi pravnik Boštjan J. Turk . Zapletlo bi se lahko le v primeru, če bi pri dedovanju nastale nekatere izredne razmere. Primer za izredne razmere, ki bi lahko ogrozile dedovanje, je morebitno razdedinjenje. Zato je v omenjeni zadevi in na splošno treba natančno vedeti, ali je do dedovanja sploh že prišlo. To bi se v opisanem primeru seveda zgodilo šele s smrtjo moža naše bralke.

VEČ REŠITEV

Težavo, ki jo je opisala naša bralka Andrea, je mogoče rešiti na več načinov. Ena od rešitev vsekakor je, da bi njen mož napisal oporoko, v kateri bi svoji ženi posebej "priznal" finančni vložek v nepremičnino - nedokončano hišo. Dedovanje v Sloveniji je namreč v prvi vrsti odvisno od oporoke - se pravi zapustnikove poslednje volje. Zakon o dedovanju daje prednost oporočnemu dedovanju pred dedovanjem na podlagi zakona. Seveda dediči lahko spodbijajo tudi oporoke, vendar morajo v tem primeru praviloma zbrati zelo močne dokaze, če želijo spodbijati formalnopravno pravilno napisano oporoko.

V primeru, ko zapustnik ne napiše oporoke, pride na vrsto dedovanje na podlagi zakona. V tem primeru zakon določa dedovanje po dednih razredih. V prvem dednem razredu dedujejo pokojnikovo zapuščino predvsem zapustnikovi otroci in njegov zakonec, poudarja Boštjan J. Turk. Vsi ti praviloma dedujejo po enakih delih. V skladu z zakonom so možna tudi odstopanja. To pomeni, da je delež posameznih dedičev mogoče povečati ali zmanjšati. Zakonec lahko tako denimo zahteva povečanje svojega deleža, ki mu gre po zakonu, če nima potrebnih sredstev za življenje. Tako zahtevo mora posebej nasloviti na zapuščinsko sodišče, ki potem presodi, ali omenjena zahteva drži.

Iz zapustnikova premoženja je mogoče tudi izločiti posamezni del. Zakon o dedovanju, denimo, zelo jasno določa, da zakoncu in potomcem, ki so živeli z zapustnikom v skupnem premoženju, gredo gospodinjski predmeti. Gre seveda za pohištvo, gospodinjske stroje in naprave ter drugo hišno opremo pa tudi posteljnino. Skratka gre za predmete, ki so namenjeni zadovoljevanju vsakdanjih potreb. Tako izločeni predmeti se tudi ne upoštevajo pri izračunavanju nujnega deleža. Hkrati se tudi dediču ne računajo v njegov dedni delež. Vse skupaj seveda velja samo za predmete manjše vrednosti.

RAZDELITEV PREMOŽENJA

Kot rečeno, je težavo naše bralke in verjetno tudi mnogih drugih mogoče rešiti s primerno napisano oporoko. Takšna rešitev seveda pride v poštev šele takrat, ko zapustnik umre, saj takrat nastopi dedovanje. Ob tem je težave z razdelitvijo premoženja, ki lahko postane predmet dedovanja, mogoče razrešiti že prej, ko so še vsi živi in zdravi. Ena od možnosti je denimo sklenitev dednopravne pogodbe oziroma sporazuma med prednikom in njegovim potomcem o odpovedi dediščini. Druga možnost je sklenitev obligacijske pogodbe z dednopravnimi posledicami. Gre za pogodbo o izročitvi in/ali razdelitvi premoženja, kjer - kot tudi v primeru naše bralke - en zakonec drugemu prizna dodatni vložek v konkretno premoženje.

Za podobne rešitve se lahko odločijo tudi tisti od zakoncev, ki se želijo zavarovati za primer ločitve. V zakonu ustvarjeno premoženje ob morebitni ločitvi praviloma pripada obema zakoncema enako. Tisti, ki je v zakon vstopil precej bolj premožen ali pa je v času zakona podedoval večje premoženje, lahko tisto, za kar meni, da mu posebej pripada, zavaruje s posebno pogodbo.

Ločitev pomeni izgubo dedne pravice

Opozoriti je treba še na nekatera pomembna določila, povezana z veljavnostjo sklenitve zakonske zveze. Zakonec v določenem primeru izgubi dedno pravico. Denimo takrat, ko je bila zakonska zveza z zapustnikom razvezana ali razveljavljena. Izguba dedne pravice velja tudi takrat, če je njuna življenjska skupnost trajno prenehala po krivdi preživelega zakonca ali v sporazumu z zapustnikom. Zakonec izgubi dedno pravico še v primeru, ko zapustnik vloži tožbo za razvezo zakonske zveze. To velja tudi v primeru, ko se po zapustnikovi smrti ugotovi, da je bila tožba utemeljena.