Tudi pri vremenu je zelo pomembno poznavanje orientacije. Preden so v 13. stoletju kompasi postali orodje za navigacijo, je bila na robu navigacijskih kart, ki so jih uporabljali pomorščaki, tudi majhna, a zelo pomembna sestavina - vetrovnica ali vetrovna roža. Prvi pomorščaki so se, preden so razvili za to ustrezna orodja, zanašali tudi na nekatere naravne pojave, še posebno na stalne in močne vetrove. Tovrstni diagram je podoben razprtim cvetnim listom, zato so ga tudi poimenovali vetrovna roža. Na začetku srednjega veka v Evropi še niso razlikovali smeri neba glede na kompas in stalne vetrove, saj je slednja izhajala iz prve. Boreas, krilati bog, ovit v težak plašč, je namreč najpogosteje poosebljal mrzel severni veter in list vetrovne rože, ki je meril nanj, je kazal proti severu. Do leta 800 oziroma med vladavino Karla Velikega pa je večina takratnih držav že prevzela uporabo kompasa z najpomembnejšimi smermi oziroma stranmi neba.

Najbolj izpopolnjene vetrovne rože so imele kar 32 točk za odčitavanje smeri, medtem ko so bile mnogo bolj v uporabi vetrovnice s 16 ali 8 žarki. Za lažje in preglednejše branje vetrovnih rož v slabih plovnih, vremenskih in svetlobnih razmerah so poskrbeli z barvnimi odtenki in nekaterimi dodatnimi simboli. Tradicionalna znaka, ki sta kazala na sever, sta bila lilijin cvet ("fleur de lis") in črka T, slednja za tramontano, hladen severni veter v Sredozemlju, ki piha s kopnega na morje. Malteški križ pa je bil simbol za vzhodno stran neba. Prvotni kompasi, ki so kazali osnovnih osem smeri neba, so bili črni, pri čemer so bili polovični kvadranti za smer vetrov obarvani modro ali zeleno, četrtinski pa rdeče. Sodobna različica vetrovne rože je še vedno zelo pomembno orodje za določanje smeri in pogostnosti stalnih in močnejših vetrov, saj so na njej viden tudi tiste optične sestavine, ki jih ni mogoče predstaviti na črtnih diagramih.