Shakespeare je ustvaril pripovedni pesnitvi (Venera in Adonis; Ugrabitev Lukrecije), 154 sonetov in dramske heroje, aktualne za vse čase. Njegov notranji razvoj in družbeno politična situacija na prehodu zaključka burnega obdobja kraljice Elizabete I. in začetka vladavine Jakoba I., ko sta Anglija in London doživela vsestranski in tudi kulturni razcvet, se zrcalita v njegovih 35 dramah, ki so kronološko razdeljene v pet razdobij. Zgodnje kronike (Henrik VI., Richard III., Richard II.), lahke komedije (Komedija zmešnjav, Sen kresne noči) in tragediji (Titus Andronicus, Romeo in Julija) je napisal kot "pripravnik", nato so nastale velike komedije (Beneški trgovec, Ukročena trmoglavka); mračnost je značilnost tretjega "poglavja" (Milo za drago, Julij Cezar, Hamlet, Othello), zatem pride "Learova doba" še večje tragičnosti (Kralj Lear, Macbeth, Antonij in Kleopatra) in zaokroži romantični čas tragikomedij (Zimska pravljica) in zgodovinske drame Henrik VIII.
Komedija s tragično resnico
Za Shakespearja mora gledališče kazati življenju njegov obraz. Spor med željami in stvarnostjo skrivajo njegovi junaki - čustvene in miselno kompleksne osebnosti, ki skušajo cilje ali ideale doseči z vsemi sredstvi, ki so na voljo. Ker prepozno spoznajo razkol med ambicijami in resničnim življenjem, je katastrofa neizogibna. Tudi v komedijah se izza domišljijske lahkotnosti igre skriva tragična resnica. V zgodnjih delih je dramski konflikt zunanji in se dogaja med junakom in okolico, nakar ga je pozneje prenesel v glavnega akterja.V času Shakespearja je gledališče temeljilo na jeziku in ne toliko na dejanju, vendar ni manjkalo scen dvobojev, bitk in plesnih vložkov. Ženske vloge so igrali dečki. Ozadja in zaves niso imeli in le glavni igralci so bili v kostumih. Prizorišče, delno pokrito ali pod milim nebom, je bilo nad stojišči centralnega "jarka", kjer so se za en peni gnetli revnejši gledalci. Kdor je plačal dva penija, je smel pod streho na sedeže, z dodatnim penijem je dobil oblazinjen sedež ter neoviran pogled na oder, ki je bil zagotovljen za najboljše plačnike, ki so sedeli neposredno nad njim. Opisano velja za londonska gledališča ob Temzi, kot sta bila Rose in Globe, medtem ko so morale nestalne igralske zasedbe v manjših mestih še bolj improvizirati, saj ni bilo ustreznih poslopij oziroma so delovale na prostem.
Prav z eno od potujočih igralskih skupin je v London prispel William Shakespeare. Kdaj in zakaj, ni povsem jasno, kot še marsikaj, kar njegovi kritiki spretno izkoriščajo. Čeprav je izhajal iz nižjega igralskega stanu in menda ni bil dovolj izobražen, je začel pisati drame. Na roko mu je šlo veliko povpraševanje in premalo avtorjev. Kljub temu je imel kar veliko konkurentov. Pisal je v blank - verzu. Pred nastopom je vsak akter dobil rokopis z nekaj vrsticami in iztočnicami samo njegove vloge. Včasih so med uprizoritvami besedila ali scenarij spremenili in mnoga dela so pozneje natisnili po spominu. Shakespeare ni bil perfekcionist, ki bi do popolnosti izpilil, dopolnjeval in popravljal svoje izdelke. Očitno je računal na gostobesednost, nadarjenost in improvizacijske sposobnosti igralcev ter je včasih posegel tudi po tujih vzorih. To mu nekateri zamerijo, drugi pa spet cenijo prožnost in življenjskost njegovih dram in likov. Kralj Jakob I. je igralsko zasedbo The Lord Chamberlain`s Men, ki ji je pripadal največji angleški dramatik, razglasil za "kraljeve može" - The King`s Men. Tedaj je že dosegel ogromen odziv in finančni uspeh. Denar ga je osamosvojil od protislovnih mecenov, s katerimi je delil nejasne osebne odnose, in omogočil, da je postal solastnik prvega Globe teatra, zgrajenega leta 1599. Okoli leta 1611 se je bogat vrnil v rodni Stratford, ki ga v bistvu nikoli ni popolnoma zapustil.Skrbno shranjeni spomini
Rojstna hiša v središču Stratforda, hiša žene (Anne Hathaway`s Cottage) in matere Mary Arden`s House, na obrobju pa zeta - znanega zdravnika dr. Johna Halla in moža vnukinje Thomasa Nasha, ter ne nazadnje grob v cerkvi Holy Trinity so skrbno ohranjene in vzdrževane sledi človeka, ki je prerasel v mit, kar dodatno potrjujejo spomeniki, kraljevo gledališče in imena lokalov ter ustanov, katerih boter je Shakespeare. (P)ostal je tako popularen, da je njegov novi dom New Place, ki ga je za 60 funtov kupil leta 1597 in v njem preživel zadnja leta po vrnitvi, porušil poznejši lastnik leta 1759, ker so mu šli na živce nenehni obiski dramatikovih občudovalcev.
Objekti pa so priče še enega zanimivega dejstva. Stvaritelj dramatičnih dogajanj, postavljenih v daljne in bližnje kraje ali dežele, je živel le med Londonom in Stratfordom na reki Avon. Čeprav je šele William očetu Johnu prislužil družinski grb, so Shakespearjevi sodili k premožnim meščanom. Mati Mary je bila hčerka veleposestnika in John ni bil le rokavičar, temveč se je ukvarjal še z volno in bančnimi posli ter bil kot ugledni mestni svetnik upravitelj mesta. Neke vrste župan je bil prav v času Williamovega rojstva leta 1564, ki je bil njegov tretji otrok (od skupno osmih) in najstarejši sin. Odličen socialni položaj mu je omogočil solidno izobraževanje, okoli katerega se prav tako lomijo kopja med njegovimi privrženci in nasprotniki. Medtem ko ga imajo ljubitelji za genija iz province in ljudstva, so zarotniki trdili, da je bil slab igralec in zgolj "literarni" posrednik, ker je bil premalo šolan in nerazgledan, saj ni hodil na univerzo ali pa kot renesančni vrstniki širil obzorje na potovanjih v tujini.
Njegova najdaljša pot ga je odvedla samo do Londona v osemdesetih letih 16. stoletja. Tedaj je že imel otroke, ki so verjetno bili povod zgodnje ženitve. Osemnajstleten je stopil v zakonski stan z osem let starejšo Anne Hathaway. Ker je s tem dejanjem krepko obremenil družinski (očetov) proračun, je morda tudi zato iskal zaposlitev v obetajočih igralskih skupinah, ki so šle skozi Stratford, vendar je to le ena od številnih špekulacij portreta angleškega pesnika, igralca in dramatika Williama Shakespeara.