Kot je znano, je bila četverica obtožena, da je 20. marca 1994 v Depali vasi na grozovit način odvzela prostost civilistu Milanu Smolnikarju. Senat, ki mu je predsedoval sodnik Gorazd Fabjančič, je razsodil, da so ravnali v nasprotju z zakonom in prekoračili svoja pooblastila, vendar tega niso storili na grozovit način. Po Fabjančičevih besedah je sodišče obtožence moralo oprostiti, saj je kaznivo dejanje odvzema prostosti (brez dokazanega grozovitega načina) že zastaralo.

SEJA DAN PRED ZASTARANJEM

Tožilstvo se je na sodbo pritožilo, ker je menilo, da je bil grozovit način dokazan. Obtoženci in njihovi zagovorniki pa so s pritožbo zahtevali, naj jih sodišče oprosti po 1. točki 358. člena zakona o kazenskem postopku, češ da kaznivega dejanja niso storili, ne pa po 3. točki, ki govori o pomanjkanju dokazov. Pritožbeni senat je v sodbi najprej zavrnil stališče, da je v času seje višjega sodišča 22. marca letos kaznivo dejanje že zastaralo. Kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti je namreč trajajoče kaznivo dejanje - zastaralni rok začne teči, ko se kaznivo dejanje konča. V tem primeru se je to zgodilo 23. marca 1994, ko naj bi vojaške osebe nehale stražiti Smolnikarja v prostorih Kliničnega centra. Višje sodišče se je torej sestalo še pravočasno, dan pred uradnim zastaranjem kazenskega pregona. O pritožbi tožilstva se je pritožbeno sodišče strinjalo s prvostopenjskim, da grozovit način storitve kaznivega dejanja ni dokazan. Ni trdnega dokaza, da bi se storilci izživljali nad oškodovancem, kar izhaja tudi iz izpovedi prič, češ da so stekla na Smolnikarjevem avtu razbili zaradi lastne varnosti. Pred začetkom akcije so jih obvestili, da gre za nevarno osebo, veščo borilnih veščin in oboroženo. Poleg tega je treba upoštevati, da je bil Smolnikar pred tem dogodkom zaposlen na policiji in v vojski, nekaj časa tudi pripadnik specialne enote, in mu podobne situacije niso bile tuje.

OKROŽNO SODIŠČE JE ŠLO PREDALEČ

Višje sodišče tudi pritožbe obrambe ocenjuje kot neutemeljene. V sodbi je zapisano, da so redki primeri, ko se zagovorniki pritožijo na oprostilno sodbo, čeprav zakon take pritožbe ne prepoveduje. Sodišče izreče oprostilno sodbo iz 1. točke 358. člena ZKP (ker kaznivega dejanja niso storili), če dejanje, ki je predmet obtožbe, nima znamenj kaznivega dejanja. A po presoji pritožbenega sodišča ima dejanje, ki je opisano v izreku te obtožnice, vsa znamenja kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti. Za nasprotne trditve zagovorniki niso navedli utemeljenih dokazov.

Pritožbeno sodišče pa se je strinjalo z zagovorniki, češ da postopanje sodišča prve stopnje ni bilo pravilno, ko je v obrazložitvi oprostilne sodbe navajalo razloge, na podlagi katerih je ocenilo, da so obtoženci v formalnem smislu prekoračili svoja pooblastila. Sodišče bi moralo v obrazložitvi navesti zlasti razloge, zaradi katerih se obtoženci oprostijo, ter se izogniti kakršnim koli ugotovitvam o obstoju za obtoženca nevšečnih dejstev. Ko je sodišče pojasnilo, da ni dokazan grozovit način, bi moralo le še ugotoviti, da pregon za kaznivo dejanje po 1. in 2. odstavku 143. člena KZ ni več dovoljen. Vendar pa po mnenju višjega sodišča ni mogoče pritrditi navedbam zagovornikov, da je sodišče s takšnim nepravilnim postopanjem obtožence v nekem smislu spoznalo za krive.