Zakaj selitev v provinco? Navsezadnje ste odvisni od medijev. Ali njihova bližina ni več tako zelo pomembna?

Pri mojem poklicu je vseeno, kje stanuješ. Če pišeš, ti ni treba biti ravno v Ljubljani. Dejansko je še bolje, več časa imam za pisanje in svojo družino. Če nastopam, se pač odpeljem, kamor je treba, na srečo je Slovenija majhna. Sploh grem rada v kraje, kjer je zagotovljen velik parkirni prostor. Danes sem se v Ljubljano dala pripeljati, ker sem bila bolj betežnega zdravja, sicer pa kar gre. Selitev? V to smo bile s hčerami preprosto prisiljene, ker smo bile podnajemnice z zelo visoko najemnino. Ko sem ugotovila, da tako ne gre več, sem vse še enkrat preračunala, vzela kredit in kupila svojo hiško tam, kjer je bilo lepo in poceni. Stara je, malce romantična...

...kot vila Čira čara?

Točno. Ko smo podpisali kupoprodajno pogodbo in se selili, sem ves čas na glas od veselja kričala: končno je ta nemirna duša našla svoj dom. Ko se zdaj zjutraj zbudim in pogledam na pomladni vrt, sem včasih kar onemogla od silne sreče in lepega. Končno znam uživati v malih stvareh, recimo sedeti na sončku pred hišo in jesti kruh, namazan s skuto, kar se mi je nekoč zdelo neznansko smešno, če je kdo kaj takega zinil. Starejša sem in nisem več tako zelo zbegana z drugimi potrebami. Če bi bilo Dolenjsko mogoče še poplaviti, da bi lahko živela ob jezeru, bi bila scenerija več kot popolna. V bistvu ničesar ne pogrešam, vse je tako, kot mora biti.

Nekoč, v puberteti, ste zelo resno sanjarili, da boste vsesplošna umetnica. Ko ste v neki televizijski oddaji narisali svoj avtoportret, je bilo očitno, da vam gre tudi risanje dobro od rok. Morda bi lahko celo ilustrirali svoje knjige?

Za risanje imam absolutno talent, samo razvijala ga nisem, kot še marsičesa drugega ne. No, na tem področju mogoče še lahko kaj postorim... (Smeh.) Pa še kaj bi se našlo, tudi v operi, na primer, še nisem pela. Ste pa že napisali knjigo o operi za otroke.

Z mano je tako, da se na vsako reč malce spoznam ali pa se potrudim, da o nečem kaj več izvem in se podučim, če je treba. Nobenega področja pa zares stoodstotno ne obvladam, razen morda pisanja po naročilu, s čimer se pač preživljam. Od honorarjev za pisanje pri nas ne bi bilo mogoče preživeti, četudi je napisanega že veliko, zato pač počnem še druge stvari, ki jih kolikor toliko obvladam. Ali pa me vsaj malo tudi zabavajo.

Vsaj dvajset let na televiziji uprizarjate nekakšen Desin svet, ki je kot blagovna znamka. V televizijski oddaji za mlade Periskop, ki je bila v 80. letih velika uspešnica, ste bili kar Desa, posneli ste film Desovila, v oddajo Zoom ste prikorakali kot gospodinja Desa...

Skoraj vedno je tako, zlasti v skečih, ker se nikoli nisem imela za igralko, prej za humoristko. V nadaljevankah znotraj posamezne oddaje ali v filmu sem bila občasno še kaj drugega. Z igranjem je podobno kot z risanjem: za igro absolutno imam nekaj talenta, ampak nisem se šolala, poglabljala, resno delala in se izpopolnjevala. Dejansko sem izrabljala svoj talent, kolikor se je pač dalo.

Na televiziji ste nekaj let nastopali v živo vsako nedeljo zvečer, na odru, kjer je spet vse drugače, pa prvič lani v lastni komediji Jutri začnem.

Drži, čeprav imam nekaj skromnih odrskih izkušenj iz mladosti, ker sem igrala v amaterskem gledališču. Potem pa trideset let nič.

Večkrat pravite, da ste rojena "tremašica", da vas pred vsakim nastopom zgrabi panika. Kako ste zbrali pogum za oder?

Panika je še vedno moje naravno stanje. Z 48 leti nisem pred nastopi nič manj panična, kot sem bila nekoč. S teatrom je bilo pa tako. Tekst za komedijo Jutri začnem sem za Café teater napisala po naročilu, kot vse drugo, kar sem doslej napisala. Niti v sanjah nisem pomislila, da bi ga tudi sama odigrala. Ko sem ga pisala, sem imela v mislih igralko Ljerko Belak. Pregovorila me je Vita Mavrič, češ da ne vidi drugega v tej vlogi, ker sem menda tako zelo jaz... Bilo me je strah, da se bom osramotila, ker nimam dovolj odrskega znanja in obrtnih igralskih veščin. Kar se je tudi videlo na vajah, morala sem se naučiti odrskega giba in glasnega govorjenja, na televiziji ali v filmu sem bila vedno ozvočena in je bilo vpitje celo nezaželeno. In gibanje na odru! Bilo mi je neznansko nerodno, ves čas sem se obračala nekam stran od publike in opletala z rokami. Skratka, režiser Jure (Ivanušič) me je moral krepko vzeti v roke in marsikaj naučiti.

Napisati tekst o debeluški, ki vsak dan znova sklene, da bo hujšala, je bilo veliko lažje in bolj kratkočasno?

V resnici tudi pišem ne s tako lahkoto, kot si morda kdo predstavlja.

Kot pisateljica ste zasloveli z literaturo za najstnike, kar ni ravno enostavno pisanje. Lani je izšla Panika, vaš prvi roman za odrasle, pred tem ste zastavili še uspešno zbirko knjig o Anici za majhne otroke. Ste morda Anico pisali za svojo najmlajšo hčer Izo? Nikoli nisem pisala za svoje otroke, tudi Anico sem kot vse drugo doslej napisala po naročilu, za določeno ciljno skupino. Nikoli mi ni bilo težko pisati za najstnike, nasprotno, njihov jezik mi je od nekdaj zelo blizu, vse se je odvijalo po naključjih in nekako logično. Najprej sem napisala mladinski roman Pod milim nebom, ki je izhajal v PIL-u, potem je nastala serija priročnikov Blazno resno o... in vmes še nekaj zgodb in romanov, Hči lune in Lažniva Suzi, pa romantična grozljivka Kremplin. Napisala sem celo dve slikanici za najmlajše. V knjižnični bazi podatkov Cobbis sem ob vašem imenu dobila 62 zadetkov, vaše knjige so v knjižnicah vedno v obtoku, prevajajo jih že v hrvaščino in nemščino. Ali potemtakem že doživljate mednarodni uspeh?

Lahko se malo pohvalim: lani so me povabili na mednarodni berlinski literarni festival, ki je verjetno med prestižnejšimi tovrstnimi dogodki na svetu. Razdeljen je na literaturo za otroke in odrasle, seveda sem bila gost otroškega dela festivala. Tam sem srečevala tudi razne nobelovce in druga slavna pisateljska imena, za nekatere sem mislila, da so že zdavnaj mrtvi. Nastopali smo po teatrih in šolah, nemška igralka je interpretirala moje tekste. Zdaj me čaka nekaj podobnega na Dunaju, ker je bila moja slikanica Kakšne barve je svet prevedena v nemščino.

Serija Blazno resno o... seksu, šoli, slavi, popolnosti, zadetosti je bila dejansko prelomnica v mladinski literaturi, saj ste načenjali teme, ki se jim mladi v pogovorih s starejšimi običajno raje izognejo. Tak paket se lahko najbrž tudi zunaj lepo prodaja?

Mislim, da je ta čas že minil. Tujim založbam bi jih morali ponuditi takoj, ko sem jih napisala, saj sem bila na tem področju res pionir, kot se reče. Zdaj je na tak način pisane priročniške literature za najstnike na sejmih kolikor hočete.

Odkar je Erica Jong napisala Strah pred letenjem, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo taka literatura, ki ima vse atribute dobre komercialne beletristike in je skoraj zanesljiva formula za uspeh, izšla tudi pri nas. Naročilo ste dobili vi. Panika je zelo brana knjiga, zgodba pa kar kliče po nadaljevanju.

Nadaljevanja zanesljivo ne bo, ker sem knjigo v sebi končala in bi me vsako nadaljevanje dolgočasilo. Zelo slab odnos imam do kakršnih koli nadaljevanj samo zato, da bi se mogoče še malo zaslužilo. Zaslužim lahko tudi s čim novim. Ko knjigo končam, nimam do nje več nobenega odnosa in me sploh več ne zanima, v trenutku mi je popolnoma odtujena. Ustvarja se že prostor za novo. Včasih je prav smešno, ko hodim po šolah in me otroci sprašujejo to in ono, kar so prebrali v mojih knjigah, sama pa se ne morem niti spomniti, da sem kdaj kaj podobnega napisala. Še manj pa, zakaj. No, eno knjigo za odrasle bom gotovo še napisala, samo trenutno nimam nobenega prostega vikenda.

Kaj pa film? Že pred dvajsetimi leti ste napisali scenarij za celovečerni film Desovila in potem še za enega z naslovom Ljubitelj.

To je bil samo sinopsis, ki ga potem nismo razvijali, kot se reče. Film je bil moja velika ljubezen, z njim se je pravzaprav vse začelo. V resnici me je film naučil tudi pisanja, kako zgraditi zgodbo, recimo. Nasploh je film dober "šnelkurs" iz marsičesa. Ampak v Sloveniji je s filmom tako, da me resneje sploh ne zanima več. Raje imam kaj novega. Zelo rada počnem vse tisto, česar še nisem in česar še ne poznam. Tudi če se še tako bojim, ali bom znala ali ne, kar grem v novo avanturo kot kreten v nova vrata. In to počnem že vse življenje.

Novega bo kmalu zmanjkalo, saj skoraj ni več kulturnega področja, kjer se ne bi preizkusili.

Saj, med drugim sem tudi že prevedla en muzikal. No, glasbe še nisem napisala in dvomim, da jo kdaj bom, plošče pa tudi zanesljivo ne bom posnela. Glede tega ste lahko brez skrbi. Pisala pa sem tekste za popevke, to pa.

V nekem intervjuju ste dejali, da knjige ne začnete prej, dokler nimate v glavi dovolj močnega prvega in zadnjega stavka. Panika se začne s stavkom: Kako pa kaj ljubezen, zadnji pa mi ni ostal v spominu, le da je konec nekako odprt.

Tudi končni stavek Panike je bil zelo močen, verjemite, ampak ga zdaj ni več, ker sem morala konec spreminjati. Po mnenju naročnika ni bil dovolj optimističen.

Ali ne marate srečnih koncev?

Če so v kakšni moji knjigi happy endi, se gotovo ne vlečejo, kot se ponavadi v ameriških filmih. Sploh pa mislim, da so srečni konci začasni, ker je tudi v življenju vse relativno, stvari se sproti spreminjajo in vedno gremo nekako naprej. Če se dva po vseh mogočih peripetijah vendar najdeta in na koncu srečno poročita, nikoli ne izvemo, kaj sledi. Medeni tedni ne trajajo osemdeset let.