Jose Luis Rodriguez Zapatero se je rodil 4. avgusta 1960 v Valladolidu v španski pokrajini Kastilji. Njegova družina naj bi bila levičarskega prepričanja, kar v frankistični Španiji ni bilo ravno primerno. Nekoč je povedal, da se mu je življenje preobrnilo pri šestnajstih letih. Oče je njemu in bratu prebral oporoko, ki jo je zapustil njun ded, kapetan v republikanski vojski med državljansko vojno. Frankisti so ga zajeli takoj ob začetku vojne in obsodili na smrt. Tik pred usmrtitvijo je napisal oporoko, v kateri je zapisal tudi: "Umrl bom nedolžen, vendar vsem že vnaprej vse odpuščam."
PRETRESLJIVA OPOROKA
Jose Luis se je takrat odločil, da se bo posvetil politiki. Ko je postal polnoleten, se je včlanil v socialistično stranko, ki se je takrat, tri leta po Francovi smrti in obnovi španske demokracije, šele rojevala. Politično se je izkazal za zelo spretnega, zato je v stranki hitro napredoval, še posebej, ko so socialisti leta 1982 pod vodstvom karizmatičnega predsednika Felipeja Gonzalesa prevzeli oblast. Socialisti so zmagali tudi na naslednjih volitvah čez štiri leta, med njihovimi poslanci v španskem parlamentu pa je takrat nastopil tudi 26-letni Zapatero. Bil je najmlajši poslanec takratnega španskega parlamenta.
Jose Luis Rodriguez Zapatero je po izobrazbi pravnik. V stranki je zvesto sledil politiki Felipeja Gonzalesa, zunaj stranke pa ni bil preveč znan. Felipe Gonzales je ostal na oblasti do leta 1996, ko so socialisti zaradi številnih korupcijskih afer izgubili volitve. Oblast je prevzela desničarska Ljudska stranka pod vodstvom Joseja Marie Aznarja. Stranka se je odločila za zelo uspešno politiko gospodarske obnove države in si z njo pridobila pomemben ugled. Socialisti pa so zaradi volilnega poraza in priljubljenosti novega premiera zašli v hudo krizo. V treh letih so zamenjali kar tri predsednike. Pred štirimi leti je po ponovnem neuspehu na parlamentarnih volitvah stranko prevzel Zapatero. Njegova izvolitev je bila zelo viharna, saj je imel v stranki hude nasprotnike. Vendar so ga člani podprli in mu naročili, naj stranko popelje do volilne zmage.
Ko je postal strankin predsednik, je marsikoga v stranki razočaral, saj naj bi bila njegova politika preveč kompromisarska. Zahtevali so, naj okrepi enotnost stranke, vendar mu v začetku ni uspelo med seboj povezati različnih interesov sindikatov ter mogočnih območnih strankarskih voditeljev. Nadenj se je spravil celo njegov nekdanji mentor Felipe Gonzales. Na deželnih volitvah pred dvema letoma se je stranka dobro odrezala, saj je premagala Ljudsko stranko, vendar ne tudi v Madridu. Očitali so mu, da preveč popušča avtonomistom v Kataloniji in Baskiji. Še posebej so mu očitali politiko do Baskov, saj je bil precej strpen do baskovskih zahtev po večji politični avtonomiji. Kljub vsem očitkom pa je njegova politika uspevala. Pred volitvami mu je uspelo celo notranje urediti stranko.
ODLOČIL JE MADRIDSKI ATENTAT
V predvolilni kampanji se je oprl na tisto, kar so Španci radi slišali. To pa so bile kritike prejšnje vlade zaradi podpore ameriški iraški politiki. Tudi doma je zagovarjal ukrepe, ki bi ljudem olajšali življenje, vendar se je prav pri tem težko meril z Ljudsko stranko, kajti njeno osemletno vladanje je bilo gospodarsko nadvse uspešno. Prav zato so ji mnogi napovedovali vnovično zmago. Vse pa se je spremenilo s tragičnim 11. marcem v Madridu.
