Čeprav so Stojkovi posnetki zgodovinski dokumenti za gledališke arhive in gledališke muzeje, za gledališča sama pa sredstvo promocije, so tudi izvirne, avtorsko začrtane refleksije vizure življenja, kot ga inscenirajo gledališke deske. Črno-bela ekspresija svetlobe in teme, ki jo zarisujejo odrske luči, je krinka Stojkove voajeristične kamere, ki velikokrat celo bolj kot samo gibanje na odru v zamrznjenih izrezih ostro podčrtuje globino gledališke fascinacije, so zapisali v slovenjgraškem muzeju. Razstavo, ki je bila lani predstavljena na Borštnikovem srečanju v Mariboru, spremlja bogat katalog z zapisi Iva Svetine in Dušana Jovanoviča. "Objektiv kamere potuje od enega realnega bitja k drugemu in prisluškuje njihovemu notranjemu šumu zato, da bi ga spremenil v podobe. Sizif bo na fotografiji držal svojo skalo visoko nad glavo toliko časa, dokler bo ta fotografija obstajala. Vse na tej fotografiji bo za zmeraj ostalo tako, kot se je osvetlilo v enem samem bežnem trenutku odrske utvare. V hipu, ki je bežal, a ni ubežal budnemu očesu kamere. Celo najbolj neobstojna stvar na svetu - gledališka megla, ki se razkadi brez sledi, še preden dobro treneš z očesom, je na tej isti fotografiji fiksirana enako zanesljivo kot katranasto črn hrib iz poliuretana, ki je najbrž že zdavnaj pokopan na mestni deponiji," je v katalogu zapisal Jovanovič.