Nesreča se je zgodila pred 10. uro zjutraj, ko je slovenska mornarica v bližini kopališča izvajala redno usposabljanje vojakov potapljačev, omenjeni vodnik pa je imel takrat nalogo, da zavaruje območje, kjer se bodo vojaki potapljali. Zato se je od ankaranske vojašnice zapeljal do kopališča na Debelem rtiču in ker tam še ni bilo potapljačev, se je obrnil in zapeljal nazaj, medtem pa naj bi gledal na kopno in opazoval, ali bo kje le zagledal potapljače. Takrat se je nesreča tudi zgodila. Kot so takoj po dogodku povedale priče, je plavalka plavala v smeri proti Ankaranu, vojaški čoln pa je z veliko hitrostjo priplul iz nasprotne smeri, čeprav je glisiranje po pomorskem pravilniku dovoljeno šele 250 metrov od obale. Med obračanjem gumenjaka je vodnik s sprednjim delom plovila trčil v plavalko in se nato z nezmanjšano hitrostjo odpeljal nazaj proti svetilniku, kjer so potekale vojaške vaje. Plavalka iz Ljubljane je bila takoj mrtva, saj je utrpela hude poškodbe glave. Vodnik pa se je na kraj dogodka vrnil šele v spremstvu pomorskih policistov, ki so bili ob tragičnem dogodku v bližini. Takrat je dejal, da sploh ni vedel, kaj se je zgodilo, enako pa je izpovedal tudi na sodišču. Za nesrečo sta mu povedala kopalca, ki sta se z vodnim skuterjem odpeljala za njim in mu pojasnila, kaj se je zgodilo. Mahnič je dogodek obžaloval, na sodišču pa je pojasnil, da mu ni nihče nikoli izrecno povedal, da mora med plovbo upoštevati razdaljo do kopnega. Ob tragični nesreči je veliko polemik sprožilo ravno dejstvo, da je štabni vodnik glisiral slabih 50 metrov od obale, čeprav tega po zakonu ne bi smel. Ministrstvo za obrambo je najprej celo trdilo, da se je dogodek zgodil 200 metrov od obale, kar bi bilo za vodnika manj obremenjujoče, kasnejše meritve pa so dokazale, da ni bilo tako. Temu dejstvu je sledilo tudi sodišče in vodnika zaradi povzročanja splošne nevarnosti, ki je imelo za posledico smrt plavalke, obsodilo na 15 mesecev pogojne zaporne kazni.