Na laž jih postavi že ena sama nogometna tekma naše reprezentance v Parizu, Amsterdamu ali kje drugje, ki, ne za samohvalo, ampak za razpoznavnost Slovenije, pomeni stokrat več kot vse te silne agencije. Zato marsikomu ni jasno, zakaj je v politiki države ali mesta Ljubljane tako nemogoč odnos do nogometa, saj je domicil nogometne reprezentance v Ljubljani in ne kje drugje. Po krivdi takšne politike je postalo več kot očitno, da se bo morala reprezentanca seliti v Celje ali Maribor, ljubljanski klubi pa, kamor hočejo, saj se še ne ve, ali se bo sploh kaj obnavljalo. Slovenski politični vrh je namreč proti novemu stadionu, saj je po njegovem mnenju obnova racionalnejša. Nikjer po svetu nisem videl in slišal, da bi se nogomet selil iz prestolnice na periferijo, da bi na primer nemško ali francosko reprezentanco nagnali iz Berlina ali Pariza v Mannheim ali Nantes, ker je mestna in državna politika zaradi svojih primestnih in mestnih polpolitičnih tretjerazrednih poslovnežev in krajinarjev ovirala gradnjo katerega koli novega športnega objekta. Pri nas pa so, nasprotno, ti fantje, eni in isti, cela desetletja ovirali obnovo stadiona za Bežigradom. Zdaj smo pred tem, da bo UEFA čez nekaj mesecev prepovedala mednarodne tekme, in je zares edina mogoča rešitev čimprejšnja obnova stadiona, sanje o novem nogometnem centru pa pustimo za naslednje stoletje. Nogomet je na lestvici družbenih vrednot med športi v našem glavnem mestu zmeraj bolj na repu, kar je povsem v nasprotju z vrednotenjem športov v razvitem svetu. Pri nas je nastalo ozračje, v katerem so vsi drugi športi daleč pred nogometom; nogomet je šport, ki naj bi bil zadnji zato, ker je to šport najnižjega razreda, vendar to že zdavnaj ni več res. Res je, da je postal šport kar vseh razredov, predvsem pa vseh družbenih urbanih elit in da je po številu gledalcev na prvem mestu. Takšen odnos do športa, zlasti pa do nogometa, najlepše ponazarja kulturniška elita, ki je ena najbolj vplivnih elit v Ljubljani (nekdanji župan, na primer). Gre za izrazito negativen odnos, po mojem mnenju zaradi frustracije pisateljev, ker so na primer njihova dela - tako pri nas doma kot zunaj v prevodu - v nasprotju z nogometom tako neopazna. Mislim, da sploh ne razumejo vloge svojega dragocenega deleža v povezovanju duha ne glede na to, ali gre za čisto majhno ali večjo naklado. Ta vloga umetnosti je vloga, ki jo ima na tem svetu, čeprav umetnost ni od tega sveta. To vlogo si sicer lasti religija, žal pa so vse religije preveč od tega sveta in so dejansko samo še "duhovna" oblast, s čimer pa duhovnost izključujejo. Glede tega je zanimiva ugotovitev dr. Dušana Pirjevca, ki je bil prepričan, da takšno družbeno vlogo umetnosti lahko opravi samo film, toda takšnega filma pri nas še lep čas ne bo, ker Slovenci še nimamo razvite urbane zavesti. Enako je menil glede nogometa Marjan Rožanc; prepričan je bil, da bo naš nogomet povprečen, dokler bo v našem okolju vladala vaška pamet, ki dovoljuje samo šolo in cerkev, otrokom pa ni dovoljeno, da bi tekali po igriščih, ker morajo delati. Vaška pamet ne prenese igre kot takšne, saj strukturo vaškega življenja ogroža vsakršna fantazija, ki ji je podlaga le igra. Vaška pamet priznava samo totalitarne obrazce. Mesto pa brez igre (in igrišč) ne more obstajati, saj je gosta naseljenost tisto, kar utegne tudi postoteriti konfliktnost, razrešuje pa jo lahko predvsem igra, ki ukinja vse totalitarne družbene vzorce, saj se z njimi v mestih ne da živeti. In pred drugimi igrami ima nogomet to prednost, da po pravilu zajame daleč največ gledalcev. Moderna urbana pamet še kako čisla nekdaj opljuvano modrost "kruha in iger". Seveda ne gre podcenjevati nobenega drugega športa ali igre v tej vlogi, toda pri tem je imela daleč največji učinek Katančeva četa, čeprav tudi smučarski skoki z izvrstnimi skakalci, kakršen je bil Franci Petek in je zdaj Peterka, niso daleč za nogometom. Vendar nihče ni prekosil 50.000 gledalcev v Amsterdamu na tekmi med Španijo in Slovenijo. Prav tako ne bomo pozabili 12.000 navijačev, ki so napolnili središče Amsterdama, nizozemski glavni dnevnik pa je imel naslednji dan naslov čez celo stran: "Ve se, kdo so prvaki, nogometni navijači iz Slovenije." Že to, da vsaka razmeroma majhna navijaška zgodba (velikih v Sloveniji še nismo imeli), povzroči pravcato medijsko sojenje nogometu in navijačem, pove dovolj o tem. Tudi kazni zaradi navijačev so smešne, saj so merila zanje takšna, kot da bi bili v Filharmoniji, ne pa gledalci na tekmi. Prav tako je financer osrednjega ljubljanskega kluba v nekaterih političnih krogih državni sovražnik številka ena. Ali bo vse to samo še neprijetna preteklost, ko bomo obnovili "Bežigrad", saj za nov stadion ni politične volje? Nogomet bi sicer dobil s to obnovo pravzaprav vse, Ljubljana pa nič, saj zaradi večnega krpanja v Ljubljani ni več urbanega razvoja. In za konec. Ali ni nogomet kriv tudi za to, da so v Evropskem parlamentu, ko sem bil tam prvič in predstavil kulturo glavnega mesta, v dveh točkah razpravljali o slovenski manjšinski politiki in slovenski pobudi za olimpijado treh dežel ter obžalovali, da ta model ni uspel. Pa mi recite še kaj o neprepoznavnosti Slovenije! <%I> <%I>