Njena delovna vnema je še toliko večja takrat, kadar izide nova plošča. Kljub vsemu nam je z njo vred razkrila še eno zanimivo novico, da namreč sploh ni prava Slovenka! Čeprav so njen priimek, tudi tisti, ki sicer nimajo veliko pojma o nemščini, že doslej z lahkoto prevajali v priimek Prepovedana in ga, tako za šalo, rada na nastopih uporabi tudi sama, pa je vendarle res, da čisto prava Slovenka vendarle ni oziroma še ni. A brez skrbi, to nima nobene zveze z njenim priimkom, kar je potrdil tudi njen oče Milan, ustanovni in še vedno dejavni član skupine Dan in noč.
In zakaj niste prava Slovenka?
"Ha, ha, ha ... Malo za šalo, malo zares, ker še nisem stopila na vrh Triglava. Saj poznate pesem Kdor ne skače, ni Sloven’c in k temu mnogi velikokrat dodajo, da če še nisi bil na Triglavu, tudi pravi Slovenec oziroma prava Slovenka nisi. Zato sem si zadala nalogo, da bom pridna pri vseh športnih dejavnostih in si nabrala dovolj kondicije, da mi bo ta podvig uspel prav kmalu."
Zate na Triglav
Pa boste našli čas za ta vzpon?
"Pri tem ne gre toliko za čas kot za to, da se zelo bojim višine, zato se moram počasi privajati nanjo. Tako so mi vsaj svetovali. Trmasta sem in če se za kaj odločim, to tudi izpeljem. Morda bo k temu pripomogla tudi najnovejša hudomušna pesem z naslovom Zate na Triglav, ki so jo poslušalci že odlično sprejeli in ki pomeni tudi, da je moj namen, kar se vzpona na Triglav tiče, resen."
In za koga bi se predvsem povzpeli tja gor?
"Predvsem zase, zaradi dokaza, da to zmorem."
Še vedno veljate za najbolj zaželeno, o vas sanjajo mnogi moški. O čem pa sanjate vi?
"O dobrem in iskrenem možu. No, pa šalo na stran. Sama vedno bolj sanjam tudi o hišici na deželi, nekje v naravi, pa o štirih otrocih ... Že misel na to me zelo sprošča."
Večina ljudi si z dežele želi v mesto in ne obratno.
"Že mogoče, a pri meni ni tako. Že kot punčka, pet let sem imela, sem živela na deželi, na kmetiji v Doliču pri Vitanju, nato pa smo se preselili in od takrat zelo pogrešam pristen stik z naravo in živalmi. In to, kar sem že imela kot punčka, si želim nazaj."
Vsesplošno zadovoljstvo
A če se to, da ste se preselili, ne bi zgodilo, najbrž ne bi bili znana pevka?
"No, pela sem, a samo v kopalnici, za svojo dušo. Oče se je zelo trudil, da me je prepričal, da sem šla na avdicijo mlade glasbene skupine Rokondo, ki je iskala pevko. Spomnim se, da sem se morala naučiti eno od Avsenikovih skladb, in ker je bil to moj prvi javni nastop, sem imela veliko tremo. Po avdiciji sem se v pičlih treh tednih naučila ves repertoar in z ansamblom že zapela na prvi zabavi. Zadovoljni smo bili vsi, jaz, ansambel in občinstvo."
Vodja ansambla je bil Damjan Vajde in danes je vaš menedžer.
"Res je, zdaj že šest let skrbi za vse nastope in me navadno na njih tudi spremlja."
Kje vas lahko največkrat srečamo?
"Gotovo v avtu, saj sem nenehno kje na poti po vsej Sloveniji, še največkrat med Ljubljano in Velenjem. Svoje Velenje, kjer živim že enaindvajset let, pa skoraj praviloma vidim le v temi."
Kdo vas čaka v njem?
"Zadnja štiri leta mačka Aja."
Kaj pa trgovine? Vas lahko srečamo v kakšni, glede na nakupovalno mrzlico?
"Skoraj zagotovo me ne boste srečali pri oblačilih. Z njimi sem imela večne težave, saj mi ni nič pristajalo tako, kot bi moralo. Zdaj na svoje veliko veselje že dve leti in pol sodelujem z žalsko stilistko in kreatorko Natašo Bračun. Na najino sodelovanje sem zelo ponosna. Naj jo pohvalim. V začetku decembra je naredila magisterij na akademiji v Milanu. Vedno mi skreira obleko po meri mojega telesa, moje duše in moje pesmi, ki jo pojem, in v njej se zares dobro počutim. To je ob dejstvu, da sem nenehno na poti, enkrat v avtu, drugič pod soji žarometov, najpomembnejše. Na splošno ne nakupujem rada, sploh takrat, kadar je gneča največja. Tisto, kar rada kupujem, pa so živila, še zlasti, če nameravam skuhati kaj posebnega, in kozmetika."
Polnjenje baterij
Kje in kako si "polnite baterije", kot radi rečemo?
"Doma, ko se prepustim navadnim gospodinjskim opravilom, v naravi, dobri družbi, z zanimivo knjigo..."
Kaj vam pomeni praznični december? Kako se spominjate teh dni iz otroštva in na kaj najprej pomislite?
"Glede na to, da imam decembra rojstni dan, god, in če prištejem še vse druge praznike, je december zame res pravljični mesec, vsaj tako se ga spominjam iz otroštva, ko je zapadlo še vsaj meter snega. Odrasli so nam morali narediti prave gazi, da se otroci v snegu nismo izgubili. Spomnim se, kako smo delali snežene može, prezeblih in rdečih noskov, in kako smo se ure in ure smučali in skakali na doma narejeni skakalnici. Hja, to so bili časi! Zdaj je december eden mojih najbolj delovnih mesecev v letu, saj veliko nastopam po vsej Sloveniji, a nasmehi na obrazih in iskreno veselje občinstva ga kljub temu delajo nepozabnega."
Ste se kdaj spraševali o usodi, prihodnosti in se je tudi zgodilo, kar ste po tihem predvidevali?
"Mislim, da je v življenju ,vsak svoje sreče kovač’. Imam vizije, želje, cilje za posamezno obdobje svojega življenja in potem samo pridno in trdo delam, da jih dosežem."