Neposreden povod za hudo lakoto je bila Stalinova kolektivizacija vasi. Konec 20. let prejšnjega stoletja se je namreč odločil na hitro industrializirati državo in industrija je dobila prednost pred do takrat prevladujočim kmetijstvom, ki je moralo zdaj financirati industrijo. Iz prepričanja, da bo mogoče skupaj pridelati več, kot pridela vsak kmet zase, se je rodila zamisel o prisilni kolektivizaciji.

ZMOTNA PREPRIČANJA

V Rusiji s prisilno kolektivizacijo ni bilo težav, saj so ruski kmetje poznali skupno obdelavo polj. Drugače je bilo v Ukrajini, kjer so bili kmetje tudi lastniki zemlje, sami so jo obdelovali in sami uživali njene sadove. Ko je Stalin v Ukrajini naletel na nasprotovanje kolektivizaciji, se je odločil strogo ukrepati. Kolektivizacije niso izpeljali le nadvse nasilno, tistih, ki so se ji upirali, niso le razglasili za kulake, jih pobili ali pregnali v Sibirijo, temveč so ukrajinski vasi vsilili tudi brutalno oddajo pridelkov. Kmetje so morali državi oddati kar 44 odstotkov svojega pridelka, koliko ga je moral oddati vsak kmet posebej, pa so določale državne komisije, ki so hodile po vaseh ter v spremstvu vojakov in pripadnikov razvpite tajne policije NKVD pobirale hrano kmetom. Po takratnih sklepih je bilo najprej treba oddati delež državi, nikogar ni zanimalo, ali bo kmetu ostalo dovolj za preživetje. Tako je na vaseh v sicer bogati in plodni Ukrajini zmanjkalo hrane in nastopila je grozljiva lakota. Ob vaseh, v katerih so ljudje, tudi otroci, umirali v hudih mukah, so stali silosi, polni žita, ki so jih stražili vojaki. Žito so potem odvažali v mesta. Dogajale so se prave žaloigre, celo ljudožerstvo. Kmetje niso mogli nikamor, niso imeli možnosti, da bi si kje drugje ustvarili novo življenje, saj je veljal sistem notranjih potnih dovoljenj, ki ni dovoljeval nobenega preseljevanja ljudi. Tako so bili ukrajinski kmetje obsojeni na smrt. Nesreča je ukrajinskega kmeta zlomila. Oblast je z grozljivimi človeškimi žrtvami vendarle izpeljala kolektivizacijo. O žrtvah v takratni sovjetski državi javno seveda niso govorili, strogo nadzorovani mediji so o tem molčali. Tako je bilo še dolga desetletja pozneje.

ZGOVORNI STATISTIČNI PODATKI

Kakšne so bile razsežnosti žaloigre, so razkrivali le statistični podatki, morda tisti o vpisu v prve razrede osnovne šole. V Rusiji se je vpis v letih od 1928 do 1938 povečal s slabih 6 milijonov učencev na dobrih 7,6 milijona, v Ukrajini pa zmanjšal s poldrugega milijona na 980.000. Kaj se je takrat dogajalo v Ukrajini, so lahko povedali le ljudje, ki so sami doživeli žaloigro. Takrat je bilo v Ukrajini nekaj tujcev, ki so o tem vendarle pisali in pripovedovali, na primer književnik Arthur Koestler, ki je v naslednjih desetletjih pomagal razkrivati zločinski Stalinov režim. Bili pa so tudi tujci, ki so veliko vedeli o tem, a so vendarle molčali. Prav te dni po naključju na veliko razpravljajo o ameriškem novinarju Walterju Durantyju, ki je bil takrat dopisnik New York Timesa iz Moskve in je za svoje poročanje leta 1932 dobil tudi znamenito Pulitzerjevo nagrado. Nekateri zdaj predlagajo, da bi mu jo posmrtno odvzeli. Vedel je namreč za hudo lakoto v Ukrajini, za trpljenje tamkajšnjih ljudi, vendar o tem ni hotel pisati, ker se je bal, da bo izgubil naklonjenost sovjetskih oblasti. V Ukrajini mnogi tudi z njim dokazujejo, kako krivičen je bil svet do njihovega trpljenja. Prepričani so, da jih mednarodna skupnost niti zdaj povsem ne razume. Spominja se trpljenja drugih narodov, ukrajinskega ne. V Ukrajini so prepričani, da je bila njihova lakota pravzaprav genocid. Z njo takratno sovjetsko vodstvo ni hotelo le zlomiti ukrajinskega kmeta, temveč kar ves ukrajinski narod, med katerim je takrat zaživelo narodnostno gibanje.

NEPRIZNANI NAROD

Dokler je bila Ukrajina del Sovjetske zveze, njen narod ni imel prave veljave. Vse se je spremenilo šele z njeno neodvisnostjo. Zdaj se bodo uradno spominjali takratnih hudih časov, čeprav tudi odločitev o tem ni minila brez nasprotij. Ukrajina je predlagala, naj se tudi Združeni narodi spomnijo njenega trpljenja tako, da ga obsodijo. Pred tedni so objavili deklaracijo, ki je hudo lakoto označila za nacionalno tragedijo, izognila pa se je besedi genocid. Mnogi Ukrajinci s tem niso zadovoljni, čeprav poznavalci razmer razumejo, zakaj se je to zgodilo. Za genocid gre, ko kakšen narod uničuje drugega. Če bi ukrajinsko lakoto označili za genocid, bi se takoj postavilo vprašanje, kdo ga je zagrešil.