Jasna Pungeršek je prejšnji mesec umrla zaradi rakavega tumorja v glavi. Še za življenja je bila trdno prepričana, da so v celjski bolnišnici naredili grobo napako in da bi lahko bilo njeno zdravljenje uspešnejše, če se vzorec sumljivega tkiva na patologiji ne bi "valjal" toliko časa, zaradi česar tudi ni bila deležna dodatnega preventivnega zdravljenja. Samo tri mesece po tistem, ko je v histološkem izvidu prebrala "maligni melanom kože", je bolezen izbruhnila drugje. Rak se ji je že naselil v bezgavki v dimljah. Ker celjski bolnišnici ni več zaupala, je odšla na Onkološki inštitut v Ljubljano, kjer so jo septembra leta 1999 operirali. Čez leto dni je na celjsko bolnišnico naslovila odškodninski zahtevek, na katerega nikoli ni dobila odgovora. Pogovoriti se je skušala tudi s svojim nekdanjim sošolcem, strokovnim direktorjem celjske bolnišnice Radkom Komadino, dr. med., a je zavrnil vse njene očitke o prepoznem zdravljenju in jo neprijazno odslovil, čeprav je od njega pričakovala vsaj besede "žal nam je ...".

Devet mesecev čakal na izvid

Vsaj opravičilo zaradi prepozno opravljenega histološkega pregleda je pričakoval tudi 66-letni moški, ki je lani decembra umrl za rakom na prostati. V celjski bolnišnici so marca leta 1999 posumili, da bi lahko imel rak prostate. Odvzeli so mu vzorec tkiva in ga poslali na preiskavo. "Vsak mesec smo v ambulanti in pri osebnem zdravniku spraševali, ali so izvidi že narejeni. Vedno smo dobili enak odgovor, češ da še vedno čakajo, da iz Ljubljane niso še ničesar poslali. Ker je zdravnik že ob odvzemu tkiva posumil, da gre za rakavo obolenje, smo bili zelo zaskrbljeni in nestrpni. Izvide smo dobili decembra leta 1999, torej šele po devetih mesecih! Iz podpisa na njih smo lahko razbrali, da jih je delal celjski patolog in da torej niso potovali v Ljubljano," nam je razočarano pripovedovala pokojnikova hči Liljana Kučič iz Celja, ki o imenih zdravnikov ni hotela govoriti, je pa na strokovnega direktorja celjske bolnišnice zaradi nepravilnega zdravljenja njenega očeta prednaslovila pritožbo. "Prepričana sem, da bi lahko očetovo zdravljenje potekalo povsem drugače in da bi imel veliko več možnosti za preživetje, če bi izvide naredili takoj in ga seveda začeli nemudoma zdraviti. Vsi vemo, da rak lahko v devetih mescih zelo napreduje, da je devetmesečno čakanje na izvide nedopustno." Ko je njen oče izvedel, da ima raka, se je zdravil z obsevanji na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, za operacijo pa je bilo žal že prepozno, ker se je rak prostate že preveč razširil. Po javnem razkritju tragične usode Jasne Pungeršek je strokovni svet celjske bolnišnice odredil interni strokovni nadzor, ki bo preveril potek njenega zdravljenja. Strokovni direktor Radko Komadina, dr. med. , do takrat noče govoriti o podrobnostih, čeprav zelo dobro pozna pokojničino zajetno dokumentacijo. Že prejšnji teden, takoj po izredni seji strokovnega sveta, pa je poudaril, da Pungerškova ni bila na seznamu tistih, katerih vzorci odvzetih tkiv so se dolga leta kopičili na celjski patologiji. "Pacientka ni bila na tem seznamu, saj je imela histološko diagnozo. K nam je prišla v zadnjih dneh leta 1998. Istega dne so jo pregledali in ji pravilno, v ,zdravo’ izrezali tumor. Histološki izvid je prejela v začetku leta 1999," zatrjuje strokovni direktor celjske bolnišnice in na vprašanje, kdaj natančno je Pungerškova dobila histološki izvid, spretno odgovarja: "Datumi so v dokumentaciji!" Čeprav smrt Jasne Pungeršek ni bila povezana z veliko afero, ki je izbruhnila po odkritju več let nepregledanih tkiv, je znova boleče dregnila v vprašanje, kaj se je v zadnjih letih dogajalo na celjski patologiji, kdo bo odgovarjal za vse to in ali delo danes zares teče brezhibno. Afera je izbruhnila lani jeseni, ko je prišlo na dan, da se je v Celju v 17 letih nabralo več kot 2800 nepregledanih patohistoloških vzorcev. Med 2595 je bilo 91 malignih, vendar je posebna komisija zdravniške zbornice ugotovila, da nobeden od rakavih bolnikov zaradi zamude ni bil odškodovan in da so bili to vzorci tkiv, ki so jih zdravniki poslali na pregled po odstranitvi malignih kožnih znamenj. Komisija svojega dela še ni končala, saj mora preučiti še 222 vzorcev tkiv s celjske patologije. Ko je minister za zdravje dr. Dušan Keber nedavno obiskal celjsko bolnišnico, je strokovni direktor Radko Komadina, dr. med., poudaril, da so se iz boleče zgodbe veliko naučili in uvedli ukrepe, da se kaj podobnega ne bi nikoli več pripetilo. Nova predstojnica patologije je po njegovih besedah uvedla ustrezen sistem. Bolniki, ki jim odvzamejo vzorce sumljivega tkiva, čakajo na histološki izvid približno teden dni. Če v bolnišnici ne zmorejo vsega dela, ker ga je preveč, jim pomagajo patologi v Ljubljani ali Mariboru. Se pa je šele sedaj izvedelo, da so celjski kriminalisti zaradi zaostalih biopsij že maja letos kazensko ovadili tri zdravnike, osumljene kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja. To so nekdanji vodja celjskih patologov Boris Kavčič , zdravnik z oddelka za plastično kirurgijo Matjaž Istenič , ki je že invalidsko upokojen, in zdravnik iz trboveljske bolnišnice Miran Gala . Okrožno državno tožilstvo v Celju je zoper vse tri osumljence pri okrajnem sodišču podalo predlog za posamezna preiskovalna dejanja. Zadeva je še v predkazenskem postopku, in če bodo osumljeni zdravniki tudi obtoženi in kasneje spoznani za krive očitanih kaznivih dejanj, jim grozi zapor do enega leta.

Ljudje se bojijo govoriti o zdravnikih

Tožilstvo se je zelo hitro odzvalo tudi na smrt Jasne Pungeršek. Že prejšnji ponedeljek je naložilo celjskim kriminalistom, naj v bolnišnici pridobijo vso dokumentacijo o poteku njenega zdravljenja. Kadar bolniki niso zadovoljni z zdravljenjem, zelo redko javno spregovorijo o svojih stiskah. Jasna Pungeršek je lani nameravala svojo zgodbo razkriti eni od celjskih novinark, vendar se je zadnji hip premislila, ker bi bilo to preveč boleče zanjo. Tudi Liljana Kukič sprva sploh ni razmišljala, da bi medijem pojasnjevala očetovo žalostno zgodbo. "Bala sem se, da bi nas zdravniki ,popljuvali’, poleg tega pa sem bila preveč prizadeta. Toda ko sem slišala za Jasno Pungeršek, sem se odločila, da tudi jaz spregovorim, da opozorim na napake, ki so se zgodile," je pojasnila. Podobno je razmišljal tudi starejši moški iz okolice Celja, ki ga na njegovo željo ne bomo imenovali, čeprav se je njegova zgodba na koncu srečno razpletla. "Joj, koliko strahu so mi vlili v kosti v celjski bolnišnici! Rekli so, da imam raka, v resnici pa sem imel povsem druge težave, ki se sploh ne morejo primerjati s to boleznijo," nam je pripovedoval. Lani poleti je zaradi težav s prostato odšel k svoji osebni zdravnici in ta ga je takoj napotila na pregled v celjsko bolnišnico, kjer so mu odvzeli vzorec tkiva in opravili še nekaj drugih preiskav. Čez kakšnih 14 dni ga je osebna zdravnica poklicala po telefonu in mu povedala, da so izvidi že končani in da mu žal ne more povedati nič dobrega. Ko je izrekla besedo rak, se mu je podrl svet in prevzela ga je grozljiva tesnoba. "Na hitro sem se odločil, da na operacijo ne bom odšel v celjsko bolnišnico, ampak v Slovenj Gradec. Zdravnik v celjski bolnišnici je bil malce užaljen, a sem vztrajal pri svojem. Želel sem, da me operirajo drugje," pravi sogovornik, ki o imenih zdravnikov noče govoriti. "V slovenjgraški bolnišnici sem zelo hitro prišel na vrsto. Kljub celjskim izvidom so še enkrat opravili vse preiskave. Odšel sem domov in obupano čakal, kaj bo. Po tednu dni sem se vrnil in tisti dan je bil zame najsrečnejši v mojem življenju. Zdravnik mi je namreč na moje veliko presenečenje dejal: ,Res ne vem, ali boste veseli ali jezni, toda moram vam povedati, da vi sploh nimate raka...’ Si lahko predstavljate, kakšen kamen se mi je odvalil s srca?! Zdelo se mi je, da sem se znova rodil, toda ko se je veselje malo poleglo, sem začel razmišljati, ali so bili ti dnevi nepopisnega strahu zares potrebni. Kaj se je zgodilo, da so v Celju prišli do takšnega izvida? So morda zamenjali izvide? Odgovora še danes ne poznam, ker nisem želel drezati v zadevo in se prepirati. Bil sem vesel, da nimam raka, v celjsko bolnišnico pa se nisem nikoli več vrnil..."

Z velikimi napori do majhne odškodnine

Bolniki, ki so prepričani, da jim je bila med zdravljenjem storjena škoda zaradi zdravniških napak, lahko vložijo odškodninski zahtevek. Odškodnino za materialno ali nematerialno škodo lahko vložijo tudi svojci pokojnih bolnikov, vendar visokih zneskov ne morejo pričakovati. Odvetnik Danijel Starman je prejšnji teden za Dnevnik pojasnil, da so tovrstne odškodnine v Sloveniji tako mizerne, da je že kar sramotno. Po njegovih besedah bi največja odškodnina znašala le okoli tri milijone tolarjev. Odvetnik Marjan Petrič je bil enakega mnenja, je pa dodal, da bi se moral svojec za tri milijone tolarjev odškodnine za nameček še zelo boriti. Kako težko si je priboriti odškodnino, je na lastni koži spoznal tudi Osman Luttoli iz Teharij pri Celju. Pred sedmimi leti se je zaradi pljučnice zdravil v bolnišnici v Topolšici, kjer so mu med drugim odvzeli tudi vzorec pljučnega tkiva za histološko preiskavo. Ko je bil že doma in se dobro počutil, je iz bolnišnice dobil obvestilo, da se mora nujno vrniti. V histološkem izvidu, ki ga je podpisal celjski patolog Boris Kavčič, je namreč pisalo: "malignom četrtega segmenta desnih pljuč". "Bil sem šokiran, kajti potem, ko sem si pozdravil pljučnico, sem se odlično počutil, toda zdravniki so mi svetovali, naj nikar ne odlašam in naj grem čim prej na operacijo. Svarili so me, naj se nikar ne šalim s to zahrbtno boleznijo," nam je pripovedoval Osman Luttoli, oče sedmih otrok. Odšel je v mariborsko bolnišnico, kjer so mu odrezali tretjino desnega krila pljuč. "Dva tedna po operaciji sem lahko odšel domov in šele takrat v odpustnem pismu prebral, da raka sploh nisem imel! Izrezali so mi namreč del zdravih pljuč. V odpustnem pismu dr. Jožeta Antoniča je namreč pisalo: ,bezgavke so brez maligne rašče... vsi odvzeti fragmenti pljučnega parenhima in bronhialne sluznice ter ostrenja so brez znakov maligne rašče ...’. Bil sem vesel, toda operacija je pustila hude zdravstvene posledice. Po oceni invalidske komisije sem zdaj 40-odstotni invalid," pravi Luttoli, ki se je po celjskem odvetniku Igorju Inkretu leta 1999 začel boriti za dobrih 40 milijonov tolarjev odškodnine, vendar do danes še ni dočakal začetka glavne obravnave na sodišču. Kljub temu ne bo obupal. Prepričan je, da so za napako krive vse tri bolnišnice, s katerimi je imel opravka. V Topolšici so postavili diagnozo, v Mariboru so ga operirali, v Celju pa so opravili histološki izvid.

Biopsije jih preganjajo povsod

Direktorica celjske bolnišnice Štefka Presker pogosto poudarja, da mora biti bolnik vedno na prvem mestu in v središču pozornosti vsake bolnišnice, zato ne skriva, da je zaradi afere z nakopičenimi vzorci tkiv in smrti Jasne Pungeršek zelo prizadeta. Mesto direktorice je prevzela lani jeseni, ko so bile razmere v bolnišnici najtežje. Vrstile so se vroče seje sveta zavoda, na katerih so "žagali" tedanjega direktorja Sama Fakina in vsi zaposleni so delali v zelo napetem vzdušju. Fakin si je namreč z nameravano reorganizacijo delavnika in dežurstva zdravnikov nakopal hudo zamero, zato so se ga, vsaj nekateri, želeli odkrižati. Svet zavoda ga je konec septembra razrešil in mu pripisal odgovornost za nepravilno zaračunavanje zdravila eritropoetin in krivdo za skrhane odnose med zaposlenimi. Kmalu zatem je izbruhnila še afera z nakopičeni vzorci tkiv. Tudi letos v bolnišnici ni šlo brez težav. Zaradi velike izgube, ki se je ob polletju povzela že na več kot 200 milijonov tolarjev, so morali uvesti strožje varčevalne ukrepe, ki pa po zagotovilih direktorice Štefke Presker ne smejo biti in ne bodo v škodo bolnikov in strokovnosti njihovega zdravljenja. "Kadar obiščem bolnišnične oddelke in se z zdravniki pogovarjam o obvladovanju stroškov, čutim tesnobo. Mislim, da nobenemu od njih ni prijetno. Čutijo se posledice vsega, kar se je zgodilo v bolnišnici, pa se ne bi smelo. Vzdušje ni prijetno, vendar tudi ni medsebojno obtožujoče. Želimo si, da bi lahko naredili korak naprej, toda v takšnih razmerah je težko uvajati novosti, pa naj bo to v organizaciji ali v samem razmišljanju. Nepregledani vzorci tkiv visijo nad nami kot huda mora in zanje ni opravičila. Tega se ne da izbrisati." Zdaj urejajo stvari in morda se bodo tudi zdravniki spet spomnili svoje prisege, ki so jo dali Hipokratu, da bodo stali bolnikom ob strani in jim pomagali po svojih najboljših močeh oziroma po etičnih načelih. A etičnega ni v tej zgodbi nič, ob takih dogodkih pa so polagalci Hipokratove prisege le bogovi v belem ...