Bibič je povedal, da je knjigo začel pisati na povabilo Slovenskega gledališkega muzeja, pri čemer si je pomagal z obsežnim arhivskim gradivom. Vendar pa je knjiga, ko je bila napisana, dolgo časa ostala v rokopisu, saj je nova oblast "ugotovila", da Slovenski gledališki muzej ne more imeti založniške dejavnosti in knjige ne more izdati. Nato se je obrnil na nekatere slovenske založbe, ki pa so knjigo zaradi njene zajetnosti, več kot 600 strani, odklonile, ker "tako obsežne knjige danes niso priljubljene," je pripomnil Bibič. Na ščitnem ovitku knjige je Bibič zapisal, so bila šestdeseta leta obdobje, "ko je slovensko osrednje gledališče doživljalo največje spremembe v svojem ne ravno kratkem življenju: iz sicer odlične tradicionalnosti, a tudi okostenelosti se je tako rekoč čez noč odprlo novi, avantgardni dramatiki, tudi eksperimentu". Direktor Slovenskega gledališkega muzeja Ivo Svetina je na predstavitvi poudaril, da knjiga prinaša avtentično pričevanje o šestdesetih letih, v katerih se je, tako Svetina, "zgodilo neprimerljivo veliko dogodkov". "Bibič v njej pripoveduje o življenju slovenske družbe in njenega duha v obdobju samoupravnega socializmu s človeškim obrazom. V knjigi se zgodovina spreminja v zgodbo, ta pa se na momente bere kot napet roman," je še dejal Svetina. Borut Trekman, ki je napisal spremno besedo, pa je menil, da dokumenti, ki so objavljeni v knjigi, dokazujejo, da v obravnavanem obdobju ni šlo le za spopad med različnimi igralskimi generacijami ter med tradicijo in sodobnim gledališkim izrazom, temveč je šlo za političen obračun.