Kaj bo za slovenske vinogradnike in vinarje po vstopu v EU najbolj usodno?
Ne bo glavni problem kakovost vina, ampak srečanje s tistimi tekmeci, o katerih najmanj vemo, torej s tekmeci iz novih vinskih dežel. Slovenski pivec je denimo francoska vina že povohal, če drugega ne, se je to zgodilo prek Leclerca in tudi nekaterih manjših trgovcev. Zlahka bi si upal trditi, da ga to ni odneslo v francoske vinske dežele. Zaradi tega, ker je imel to ponudbo tukaj, ni pozabil na slovenska vina in se tudi ni odločil, da bo v primeru večje izbire namesto slovenskega vina raje kupoval francosko. Ne, bolj se mi zdi verjetno, da bo naš kupec izbiral med slovenskimi vini in med vini iz dežel novega sveta, kot sta na primer Čile ali Argentina. To so namreč tisti igralci na mednarodnem vinskem trgu, ki prihajajo z zelo nizko ceno in z okusom, ki očitno ustvarja prodajo. Pri nas mnogi še vedno ne vedo in nočejo razumeti, da prodaja slovenskih vin ne bo uspešnejša le zaradi višje kakovosti, ampak da je treba naša vina prilagoditi tistemu mednarodnemu slogu, ki vodi k povečani prodaji. To pa je povezano z glavo, z načinom razmišljanja o vinu, z načinom dojemanja sodobnih vinskih pivcev in z odločitvijo, da je treba vino približati pivcu. Torej mora priti vino k porabniku in ne obrnjeno. Nam bo Evropa prinesla le težave?
Angleške analize kažejo, da je Britanec pripravljen plačati še en funt več k ceni steklenice, ki je zdaj okoli 3,75 funta, če bo dobil tisto, kar od vina pričakuje. Torej bi bilo napačno tolmačiti, da nam Evropa prinaša samo izgubo, težave in nesrečo. Je pa res, da je za zaspane zdaj zadnji trenutek, da se zbudijo, kajti časa je malo. V Sloveniji se širi ideja, da se nam bo na tem področju ponovila avstrijska izkušnja. To pomeni, da naj bi slovenska vina v dveh, treh letih po pristopu doma izgubila okoli 20-odstotni delež trga. Toda študija o tem, kaj slovenski študentje menijo o tujih vinskih blagovnih znamkah, pravi, da v tem pogledu nimajo nobenih predsodkov: vzamejo tisto, kar jim je bolj zanimivo, boljše. Ali je to cenejše ali dražje, pa je stvar žepa. Zato se moramo obrniti navzven in pogledati, kaj hoče imeti mednarodni trg. Sodobni pivec je namreč razvajen, resen in informiran. Mar mislite, da kmet, ki pride na radgonski sejem in vozi traktor za osem milijonov tolarjev, ne zna pogledati na internet? Ne rečem, da to znajo vsi, toda s stereotipi te vrste je konec. Pri nas je zelo močno tudi rivalstvo med velikimi vinskimi kletmi ter manjšimi vinogradniki in vinarji.
Drži, zato bi morali spremeniti prepričanje, češ da veliki prodajo veliko in poceni, majhni pa malo in dobro. Majhni vinarji so kot jambor na barki. So na vrhu in gledajo daleč naprej. Včasih tudi kreirajo kakšno modo in omogočajo veliko raznovrstnost, mi, ki veslamo spodaj na galeji, pa smo veliki, ki prav tako skrbimo, da jambor ostane nad vodo. Če se torej začnemo potapljati veliki, se voda prej ali slej približa tudi vrhu jambora. Drugod po vinorodnih državah zato nihče ne pljuva po velikih in nihče ne kuje v zvezde samo malih. Vsi razumejo, da morajo drug drugega podpirati. Slovenija ima še en neslaven rekord - po nekaterih podatkih pri nas več kot polovico vina prodamo na sivem trgu, torej v plastičnih posodah in kanglicah.
Po tej plati je naša država res posebnost. Sivi trg se meri v desetinah odstotkov. Sam se sicer skušam izogniti razpravam o temi, toda če si komercialni direktor v firmi, postavljen pred mesečni plan in ugotoviš, da ti nekdo prodaja skoraj za hrbtom, a nimaš nobenega orodja, da bi delal tako kot on, ti ne preostane drugega, kot da se soočiš s tem dejstvom in greš v cenovne aranžmaje z največjimi trgovci. Kako pa je z vinskimi ocenjevanji v Sloveniji? Gornjeradgonsko zelo kritizirajo, češ da na njem zmagujejo le sladka vina.
Po 25 letih sem imel prvič to čast, da sem kot enolog sodeloval na ocenjevanju vin v Gornji Radgoni. Morda je to malce cinična pripomba, toda naša nacionalna in tudi lokalna ocenjevanja so prej zaprta kot odprta. Lepo je sicer, če tudi rečemo, to so slajša vina lokalni okus in da si ljudje tega želijo. Toda to je lahko zelo nevarno, kajti okus porabnikov se bo v prihodnje še hitreje spreminjal, kot se je doslej. Naši pivci se bodo kar naenkrat srečali z veliko izbiro vin, zato se nam po vstopu v EU lahko kar naenkrat zgodil zelo črn scenarij. Opozoril sem na avstrijsko vinsko zgodbo po vključitvi v EU, toda mi moramo delati, kot da obstaja še ena, črna zgodba, in proti tej se je treba upirati, ne proti avstrijski. Avstrijsko bomo še zmogli, z bolj črno pa bo težko. Zato ne vem, kaj naj rečem o propagandi polsuhih, polsladkih in sladkih vin v posameznih predelih Slovenije, zlasti v Podravju. V Franciji ta sistem ni nastavljen tako in tudi ves novi svet pije suha vina, zato je lahko vztrajanje pri stereotipu sladkorja ena od nevarnosti, ki nas ne čaka onstran meje, ampak jo imamo že doma.