Kaj pravite na eno temeljnih ministrovih tez v beli knjigi, da je prostovoljno zavarovanje v sedanji obliki pravzaprav obvezno in zgolj zaradi "prisile" tako množično? Visoka dopolnilna zavarovanost je posledica spleta okoliščin oziroma dejstva, da so bila dodatna zavarovanja uvedena ob spremembi družbenega sistema, v času razmeroma velikih negotovosti, in da so bile premije dokaj nizke ter tako dostopne širokemu krogu ljudi. K visoki stopnji pripravljenosti ljudi, da se odločijo za prostovoljno zavarovanje, je tako bistveno prispeval specifičen psihološki moment; projekcije pred uvedbo sistema dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja so predvidevale le približno 300.000 zavarovancev. Z vnašanjem nezaupanja in dvomov o ustreznosti, pravičnosti in učinkovitosti prostovoljnega zavarovanja lahko nastane dolgoročna škoda, še zlasti, če naj bi prostovoljna zavarovanja ostala tudi po reformi zdravstva. Podoben sistem kombinacije obveznega in prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja imajo tudi na Hrvaškem, pa je tam obseg dopolnilnega zavarovanja zelo majhen. O prisili torej ne moremo govoriti. Kako pa gledate na namero, da se dopolnilno zavarovanje - po ministrovem mnenju nepravično in nesolidarno - v sedanji obliki ukine? Zagotovo je dobro, da se začenja urejanje razmer na področju zdravstva. Sedanji sistem ni pravičen, kar se najbolj kaže v čakalnih vrstah. Če ljudje ne morejo nemudoma priti do zdravljenja, ki ga potrebujejo, ali pa je dostopnost zdravstvenih storitev odvisna od tega, kdo si in ali koga poznaš, potem tak sistem ni pravičen. Zato je treba storiti vse, da zmanjšamo čakalne vrste. Pri zbiranju sredstev pa ima sedanji zdravstveni sistem visoko stopnjo solidarnosti in vzajemnosti: bolj premožni za obvezno zavarovanje plačujejo več od manj premožnih in ta razlika je pri nas bolj izražena kot v zahodnoevropskih državah. Prav tako ima sistem vgrajeno poravnavo med bolj in manj rizičnimi skupinami, tako da tisti, ki potrebujejo več zdravstvenih storitev, zato ne morejo obubožati. Imamo tudi medgeneracijsko solidarnost, da starejši za zdravstvo ne plačujejo bistveno več, in rezervacije, ki prinašajo sistemu dolgoročno vzdržnost. Verjetno je v slovenskem zdravstvu večja težava kot pri pravičnosti na področju racionalne porabe sredstev, saj plačujemo predraga zdravila, cene zdravstvenih storitev se od ene do druge bolnišnice nerazumno razlikujejo in nobenega dvoma ne more biti, da bi že z zdaj zbrano količino denarja lahko dobili več. Kaj pa menite o osnutku reforme, ki naj bi prinesla veliko izboljšav? V Vzajemni pozdravljamo reformo, saj ocenjujemo, da so spremembe v sistemu potrebne. Nujna je bolj racionalna poraba sredstev, skrajšati je treba čakalne vrste in zagotoviti dolgoročno finančno stabilnost sistema. Vprašanja, ki jih bomo morali v okviru sprememb na področju financiranja zdravstvenega varstva razrešiti, se nanašajo predvsem na dodatno obremenitev delodajalcev, povečevanje deleža javnih izdatkov za zdravstvo, prelivanje sredstev iz ene vreče v drugo ter zlasti na nacionalizacijo zavarovalno tehničnih rezervacij, ki so jih zavarovanci kot zasebna sredstva plačevali zavarovalnicam. Osredotočiti se je treba na vprašanje dolgoročne stabilnosti sistema, ki pa naj bi bil, kot smo seznanjeni, v celoti odvisen od javnega financiranja. Težav v zdravstvu ne moremo reševati tako, da vanj mečemo vedno več denarja, ker denar sam zase ne rešuje sistemskih težav in ne zmanjšuje čakalnih vrst. Glavni cilj zdravstvene reforme je povečati učinkovitost zdravstva in skrajšati čakalne vrste. S tem se zagotovo vsi strinjamo. Kaj se bo zgodilo z Vzajemno po predvideni uveljavitvi reforme, saj bo prihodkov od novih oblik zavarovanj verjetno manj? Če smo pravilno razumeli, da gre pri reformi za prelivanje vseh sredstev na zavod in v celoti javno financiranje zdravstva, potem se bo obseg poslovanja Vzajemne seveda zmanjšal. Priložnosti bomo iskali v razvoju drugih oblik zdravstvenih zavarovanj, vendar pa je zlasti na področju nadstandarda pogoj za to tudi ustrezna ponudba izvajalcev. Ne glede na izid zdravstvene reforme bo Vzajemna nadaljevala svoje delo na področju prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj, ki bodo po našem mnenju tudi v prihodnje pomemben vir financiranja zdravstva, saj se tako v državah Evropske unije kot tudi drugod po svetu delež zasebnih sredstev v zdravstvu povečuje. Kako komentirate ministrove trditve, da se 20 odstotkov v Vzajemni zbranega denarja ne porabi za zdravje prebivalcev, ampak za administrativne in obratovalne stroške? To ne drži. Operativni stroški Vzajemne znašajo približno sedem odstotkov zbranih premij, kar je bistveno manj od primerljivih zavarovalnic v tujini. Ob tem je treba povedati, da administrativni stroški tudi z ukinitvijo prostovoljnega zavarovanja ne bi bili nič manjši, le preselili se bodo v drugo ustanovo, povsem nepomembno je, kako se ta imenuje. Če bi preučili administrativne stroške, ki jih je imel prej z izvajanjem prostovoljnih zavarovanj zavod in zdaj Vzajemna, bi ugotovili, da ni velikih razlik oziroma da so naši stroški na zavarovanca danes bistveno manjši od zavodovih, kar pomeni, da poslujemo bolj učinkovito. Treba se je tudi zavedati, da zasebno zdravstveno zavarovanje ustvarja sistemsko konkurenco in preprečuje monopole upravljanja, kar je še dodaten argument za njegov nadaljnji obstoj. In še nekaj; če so težava samo obratovalni stroški, potem bi se državi verjetno bolj izplačalo, da ne deluje več bank, ampak samo ena, državna banka. Da ni več trgovin, temveč ena, državna trgovina, saj lahko ta brez večjih težav razdeli vse blago. Gre za organizacijske vzorce, značilne za državni socializem in državni kapitalizem, ki pa ni nikjer uspel. <%I> V torek: Bodo podatki o kakovosti bolnišnic dostopni bolnikom? <%I>