Tako so ponekod telefonske kable napeljali, še preden je sploh zadišalo po soseski, drugod so na telefon čakali še desetletje ali več po vselitvi. Toda to so malenkostne težave v primerjavi s skupno dediščino že od vsega začetka na neuspeh obsojenega družbenega planiranja, predolgega, več kot desetletje trajajočega pripravljanja nove prostorske zakonodaje in vseh manipulacij v prostoru, ki jih je to dopuščalo. Nekdanja zakonodaja, ki je urejala posege v prostor, je izhajala iz podmene tako imenovanega celovitega načrtovanja materialne in družbene reprodukcije. Vsa mesta in sploh vsa, takrat še jugoslovanska država se je, kar zadeva gradnje, načrtovala v državnih in občinskih dolgoročnih planih. Čeprav je šlo za načrtovanje za leta vnaprej, so bili plani podrobni in togi, dopuščali niso nobenega odstopanja od načrtovanih potreb in torej tudi ne prilagajanja novim razmeram in potrebam. Praksa, ki ni vedela, kaj je dolgoročno planiranje, in ni znala gledati v plane, pa je živela svojo pot. "Tovarne so propadale, zemljišča, tudi še neizkoriščena, a tehnično že prilagojena industriji, pa so ostajala. Tipičen primer nekdanjega razmišljanja in načrtovanja je tovarna Rog, ki je zrasla in propadla v središču Ljubljane, zdaj pa loakcija sameva. Tudi tovarni Utensilija in Tkalnica so zaprli; ko so se pojavili naložbeniki z idejo o stanovanjih, pa so ugotovili, da je infrastruktura prilagojena industrijskim, ne pa sodobnim stanovanjskim potrebam," je nekaj primerov propadlih idej družbenega planiranja naštel Igor Jurančič , načelnik ljubljanskega oddelka za urbanizem. Da sistem samoupravnega družbenega planiranja in vanj vpeto prostorsko urejanje nimata prihodnosti, je že v osemdesetih ugotovila takratna republiška skupščina in zahtevala revizijo ureditve. A pripravo nove zakonodaje so prehitele spremembe. Družbeno planiranje so ukinili, pojem lastnine se je spremenil, denacionalizacija je zamrznila delo na nepremičninah, razmerja med državo in lokalno samoupravo so se spremenila, pojavilo se je tržno gospodarstvo. Državni zbor je leta 1993 zahteval, da se "nemudoma" pripravi nov zakon o urejanju prostora, leta 1997 je zahtevo ponovil - brez učinka. "Spominjam se seminarja leta 1994, ko sem opozoril, da je treba uvesti začasno ureditev, pa so me ljudje iz takratnega ministrstva utišali, da bo zakon v štirih mesecih pripravljen," je povedal Igor Jurančič. Ker seveda ni bil, ampak se je zakonodaja le parcialno spreminjala in dopolnjevala, s tem pa postajala vse manj konsistentna in vse teže razumljiva, so se občine, ker so se kljub vsemu želele razvijati - samo v Ljubljani je v letih "paralizacije" po besedah Igorja Jurančiča stanovanjska gradnja upadla z dva tisoč enot na leto na komaj dvesto enot - znašle po svoje. Namesto pretogih prostorskih izvedbenih načrtov, ki so med drugim vnaprej predvideli celo naložbenika posega, so začele pripravljati prostorske ureditvene pogoje, ti pa so bili tako ohlapni, da je bil potreben nov inštrument - lokacijska dokumentacija. Vse skupaj je postopek za pridobitev dovoljenj podvojilo, zavleklo in podražilo. Zakonodaja je preveč na široko zahtevala pridobivanje soglasij, hkrati pa uvedla dvakratno pritoževanje, čeprav iz istega razloga, kar je povzročilo zamude pri reševanju pritožb. Kdor se je v teh letih znašel, si je seveda lahko privoščil marsikaj. Ne le, da so zato rasle črne gradnje in se je večal razkorak med zapiski v zemljiški knjigi in dejanskim stanjem, tudi povsem legalno so rasle gradnje, ki jih, če bi prostor še vedno načrtovali kot celoto, preprosto ne bi smelo biti. "Ljubljanski BTC je sicer dober primer preobrazbe. Industrijska cona se je spremenila v poslovno-trgovsko cono. Toda Ljubljana ob tem ni načrtovala, kje bo zgradila novo osrednjo regionalno gospodarsko cono in nov nacionalni prometni terminal," je nepremišljenost, za katero se bo prestolnica v prihodnosti gotovo še kesala, opisal Jože Novak , državni sekretar na ministrstvu za okolje in prostor (MOP). Končno je po mizi udarilo ustavno sodišče, ki je že ves čas opozarjalo na neprimerno prostorsko zakonodajo, lani pa je sprejelo sklep o razveljavitvi zakona o urejanju naselij in o urejanju prostora z odložilnim rokom največ enega leta. Ustavnim sodnikom so spori zaradi prostorske zakonodaje naložili ogromno dela. Samo lani je bilo napadenih 15 občinskih odlokov, prostorskih ureditvenih pogojev in zazidalnih načrtov, devet zadev iz minulih let pa jim je uspelo rešiti. "Lani se je že umirilo, prejšnja leta pa je bilo teh zadev še več," je pojasnila sekretarka ustavnega sodišča Jadranka Sovdat . Čeprav gre v teh primerih za konkretne stvari, medtem ko naj bi ustavno sodišče presojalo skladnost posameznih aktov z zakonodajo oziroma ustavo, pa državljani raje posegajo po pobudi za ustavno presojo, kot da bi šli po poti upravnega spora. "Tako se ukvarjamo z banalnimi stvarmi, tudi z drvarnicami smo se že," pravi Sovdatova. Kaj bo prinesel novi zakon o urejanju prostora, ki je začel veljati letos, na ustavnem sodišču še ne morejo napovedati. Kot pravi Jože Novak, eden od pripravljalcev zakona, ta stoji na načelu, da morajo vse odločitve o urejanju prostora temeljiti na strokovnih osnovah, v skladu z načeli vzdržnosti prostorskega razvoja in ohranjanja naravnih virov pa zapoveduje gradnjo predvsem znotraj sedanjih naselij. "Treba je urediti začeto gradnjo, sanirati morebitne degradirane prostore, hkrati pa naseljem omogočiti kakovosten razvoj." Že res, da je zakon tako začrtan, pravijo kritiki, toda možne rešitve so v zakonu, meni dr. Viktor Pust , predsednik matične sekcije arhitektov pri Inženirski zbornici Sloveniji, le nakazane, ne pa dorečene. "Zamislili smo si, da bi gradnja potekala takole: naložbeniku naj bi pri občini glede na prostorske akte izdali osnovno lokacijsko informacijo, kaj je dovoljeno graditi, potem bi svojo idejo dorekel z občinskim arhitektom ali strokovno službo, ki bi znala od projekta do projekta oceniti, ali je skladen s prostorom. Nato bi naložbenik pripravil osnovni projekt o vplivu gradnje na okolje in na podlagi tega dobil gradbeno dovoljenje. Tako bi bistveno skrajšali postopek pred začetkom gradnje; ker bi nad vsem držala roko občinski strokovnjak in naložbenikov arhitekt, pa bi bila zagotovljena tudi strokovnost gradnje in posega v prostor. Namesto da bi stvari dorekli do zadnjih podrobnosti že pred izdajo gradbenega dovoljenja, kar je nesmisel in zavlačuje postopek, bi arhitekt to urejal postopno v fazi izvedbe projekta," je osnovno zamisel predstavil dr. Viktor Pust. Toda po njegovem se je ideja v zakonu precej sfižila: lokacijska informacija je presplošna in naložbeniku ne pove, ali bo njegov projekt v postopku za gradbeno dovoljenje "šel skozi" ali ne, občinskih arhitektov pa še ni. V tem vmesnem času, ko še niso pripravljeni podzakonski akti, se je po mnenju Igorja Jurančiča povečalo tveganje za naložbenike, hkrati pa tudi možnost manipulacije s prostorom. "Prej se je dopustnost gradnje ocenjevala v fazi idejne rešitve, ko je naložbenik morda vložil nekaj odstotkov vrednosti naložbe, zdaj pa mora do faze ocenjevanja dopustnosti, do postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja za zemljišče, projekt in drugo plačati že do 20 odstotkov naložbe." Čeprav dr. Viktor Pust meni, da bi bilo zaradi odsotnosti podzakonskih aktov za naložbenike manj tvegano, da s projekti počakajo, je očitno, da bi marsikdo rad nedorečenost izkoristil. Koliko med tistimi, ki zahtevajo lokacijsko informacijo (teh je samo na ljubljanski občini okoli 15.000 na mesec), se bo opeklo in koliko jih bo prehodno obdobje izrabilo v svoj prid, je težko reči. Toda na MOP očitke zavračajo. Vsak prostorski akt mora biti, pravijo, jasen in konkreten, "ne pa da občinski svet sprejme nekaj približnega in meglenega, ker da bo to meglo kasneje že znal občinski `razlagalec` razložiti potencialnemu naložbeniku". Na MOP tudi pravijo, da je novi zakon prispeval k skrajšanju postopka pridobitve dovoljenj in da omejuje možnosti pritožb, ter zanikajo, da bi bila lokacijska informacija premalo natančna, saj naj bi dala naložbeniku "jasna merila in pogoje za načrtovanje nameravane investicije". "Zakon sicer prinaša nekatere pomembne novosti, žal pa te niso dosledno izvedene. Če ministrstvo v podzakonskih aktih ne bo občutno ublažilo teh napak, bo morda zbornica morala dati pobudo za dopolnitev zakonodaje," je dodal dr. Viktor Pust. Na MOP pravijo, da se s takimi pavšalnimi ocenami ne morejo strinjati, Jože Novak pa je ob tem tudi poudaril, da usode prostora ne narekuje le zakonodaja. "Usodnejši so novi centri moči kapitala, globalizacija ter vprašanje usposobljenosti civilne in uradniške urbanistične stroke."