In prav na spominih, bodisi resničnih ali umišljenih, posebno tistih, ki jih človek, tudi ko bi hotel, ne more pozabiti, temelji ljubezenska zgodba glavnih likov romana, pisateljevega alter ega, ki je trajno zaznamovan z usodo emigranta in "begunsko bolečino", ter njegovega modela, lepega dekleta, ki ga je poimenoval Allanis in izbral za življenjsko sopotnico, ki se ne more osvoboditi travme, ki jo je povzročilo dedkovo posiljevanje v mladosti. Senca te môre preteklosti ne dopušča, da bi se njuna ljubezen uresničila v popolnosti, kot se ne uresničuje nobeno ljubezensko razmerje med moškim in žensko v romanu. Čeprav v njem zastavljeno vprašanje, ali je danes, v svetu, v kakršnem živimo, prepolnem izgubljenih iluzij in v katerem je vsak z masko na obrazu, ljubezen sploh možna, ostaja brez dokončnega odgovora (če to ni ugotovitev, da "ljubezen je ali je ni"), pisatelj večkrat spregovori o ljubezni kot milosti, ki je dana le redkim. In to je svetloba, ki razsvetljuje pekel v opisanih ljudeh in okoli njih. Roman je mozaik, zgrajen iz fragmentov spominov, vsakdanjega življenja, sanj in sanjarjenj, ter pisateljske fikcije. Diahroničen postopek v njem pripomore k časovni ekonomiji, ki je značilna za moderni roman. Toda tovrstna romaneskna zgradba, ki izhaja iz avtorjevih življenjskih izkušenj ter zajema tako iz preteklosti kot tudi iz sedanjosti, razkriva hkrati pisateljske vrline in slabosti. Moti veliko odvečnega, kar ogroža njegovo konsistentnost. Kot tudi neprepričljivo motivirana prelomna točka odnosa med osrednjima likoma. Ob tem je težko dojeti globlji smisel preimenovanja Slovenije v Montano, Ljubljane v Verono in Slovencev, ki jim avtor pripada, v pleme Crow. Predvsem zato, ker pred tem govori o tajnih agentih in drugem, po čemer naj bi bila država, v kateri je ugledal "luč sveta", prepoznavna kot socialistična in vzhodnoevropska. V romanu, v katerem "vsakdo nosi svoj križ", je človek prikazan takšen, kakršen je, in ostaja uganka. Zato je mogoče ključ za njegovo boljše in globlje razumevanje prav Bunuelov film Lepotica dneva, ki ga avtor omenja. Kljub nekaterim stereotipom je največji čar romana prav v tem, da ni mogoče ločiti doživetega od sanjanega, in je njegov pomen, kot za avtorja pomen življenja, skrit v njem samem.