O preostanku predstave pa vse najboljše! Muti je s Figarovo svatbo končal svoj ciklus Mozart-Da Ponte in prihodnje leto bodo na sporedu vse tri opere. Orkester Državne opere je pod vodstvom velikega maestra igral briljantno in pevci so mu krasno sledili. Režiser Micahel Heltau je dovolj spretno priredil staro režijo Giorgia Strehlerja (Scala v Milanu) na malo zastareli scenografiji Ezia Frigeria in v barvno bledih kostumih France Squarciapino. Za oči ne najbolj veličastna prestava, za ušesa pa balzam! Melanie Diener je dokazala, da ni velika pevka le v Wagnerjevih operah, ampak ji ustreza tudi Mozart. Arijo v tretjem dejanju je izvedla zares imenitno. Tatiana Lisnic , nadarjena pevka iz Moldavije, je bila ljubka in glasovno odlična Suzana, simpatična Avstrijka Angelika Kurchschlager pa fantovsko razposajeni, pevsko razkošni Kerubin, kot so bile nekoč Berganza, Fassbaender, Baltsa in druge. Anglež Simon Keenlyside je s pravo mero dostojanstva, nestrpnosti, ljubosumja in zapeljivosti igralsko izvrstno oblikoval grofa Almavivo, pevsko pa je bil z drugimi vred sijajen. Seveda tudi Figaro ( Carlos Alvarez ) ni v ničemer zaostajal za kolegi; po lanskem Don Juanu je bil docela drugačen Figaro. Oblikovalci srednjih in manjših vlog so bili na visoki kakovostni ravni: Francesca Pedaci (Marcellina), Maurizio Muraro (Bartolo), Michael Roider (Bazilio), Ileana Tonca (Barbarina) in vsi drugi.
Spretna priredba starega Figara
Na vsakih deset let se zgodi tudi najresnejšemu in najbolj vnetemu opernemu gledalcu, ki je zmeraj v gledališču vsaj pol ure pred začetkom, da iz objektivnih razlogov zamudi predstavo. To se je pripetilo podpisanemu zadnji junijski večer, ko zaradi prometne zmede (nekakšne parade po vsem mestu) tramvaja ni in ni bilo, pa sem moral ubrati drugo, daljšo pot.