Vendar pa s stanjem ljubljanske podtalnice kljub temu, da opravljene analize za lansko leto ne kažejo, da bi se koncentracije pesticidov in njihovih razgradnih produktov dvigovale, ne moremo biti zadovoljni. Predvsem je zaskrbljujoč podatek, da v vsej ljubljanski podtalnici naraščajo lahkohlapni organski ogljikovodiki, ki so posledica onesnaževanja (izpustov v kanale) z raznimi topili, ki jih uporabljajo v avtomehančnih delavnicah in kemijskih čistilnicah. Po besedah Marka Notarja , direktorja Zavoda za varstvo okolja, gre za spojine, ki so zelo slabo vodotopne in so zato težko obvladljive. Onesnaževanje s pesticidi, ki so na vsem območju ljubljanske podtalnice še vedno navzoči, se, kot je povedal Slavko Lapajne iz Inštituta za varovanje zdravja, zmanjšuje oziroma vsaj ne povečuje več. Najvišje koncentracije dosegajo v vodarni Kleče in Hrastje. S spremenjenim načinom črpanja vode v Hrastju (vodo zdaj črpajo le iz dveh neobremenjenih vodnjakov, v konicah pa vključijo še tretjega) so uspeli zagotoviti pitno vodo, ki ustreza predpisanim normativom Evropske unije. S to, razmeroma preprosto (a tudi drago) tehnično rešitvijo pa so se v nekaterih naseljih že pojavile težave s slabim pritiskom v pipah. Zato pripravljajo drug ukrep, to pa je nova, globlja vrtina, ki so jo v Hrastju že začeli raziskovati. Trend zniževanja pesticida atrazina in desetilatrazina je opazen na zahodnem delu podtalnice (območje Šiške), vendar pa še ni segel do vzhodnega dela podtalnice. Kljub temu Primož Auersperger iz laboratorija VO-KA ocenjuje, da je to zelo dobro znamenje. "Znižanje koncentracij teh dveh pesticidov bi dosegli s popolno prepovedjo pripravkov atrazina skupaj z metalklorom." Predvsem z uporabo bolj razgradljivih sredstev (ki se ne bi razgrajevala v podtalnici, ampak že v zemlji) in ustreznim nazorom pa bi lahko zagotovili dolgoročno ohranjanje podtalnice in hkrati ohranili tudi kmetijsko dejavnost. Ob tem pa je treba, kot poudarjajo strokovnjaki, slediti novim pripravkom, ki se pojavljajo v kmetijstvu, in tudi drugim spojinam. "Podtalnica je ves čas izpostavljena grožnjam. Prav zato je treba spremeniti način obnašanja pri porabi vode, inšpekcijske službe bi morale povečati učinkovitost, ukrepati pa bi morale tudi državne inštitucije," meni direktor Anton Kranjc. Da poraba podtalnice v Ljubljani še zdaleč ni neomejena, pove že podatek, da bi se Ljubljana že zdaj soočala s pomanjkanjem pitne vode, če se njena poraba v zadnjih letih ne bi zmanjšala za 25 odstotkov. Novi viri pitne vode pa so zelo omejeni oziroma jih praktično že težko najdemo. "Možnost je, da bi povečali količine črpanja vode na Ljubljanskem barju, rezervni vodni vir je Sorško polje, ki pa je še bolj kontaminirano, tretja možnost bi bila le še zajezitev Save v dolini Radolje, vendar pa bi bili investicijski stroški, da bi takšen cevovod pripeljali do Ljubljane, izredno visoki."