Od pisma Kardelju je minilo 27 let, od glavnega dachavskega procesa, ki je potekal na ljubljanskem Taboru od 20. do 26. aprila 1948, natanko 55 let. In vendar Ivi Krajnc in svojci vseh drugih obsojencev o tem, kdaj so usmrtili njihove drage in kje so pokopani, še vedno le ugibajo. Po več kot pol stoletja zavajanj uradnih organov, nenavadnih govoric in mučne negotovosti zagotovo ne vedo niti tega, ali so jih res likvidirali ali pa so pobegnili, umrli v tujih zaporih, si "po smrti" morda življenje izprosili s tajnim delom v laboratorijih... Ne gre spregledati, da je bilo skoraj pol obsojencev kemikov. Nekateri dokumenti iz Arhiva Slovenije (kopije gradiva iz fonda "dachavski proces"), ki jih je lani maja Milanu Stepišniku , sinu na smrt obsojenega inženirja kemije Milana Stepišnika, poslala državnozborska služba za peticije, dajejo slutiti, da je bilo tisto, kar se je dogajalo z obsojenci po razglasitvi smrtne obsodbe, najmanj toliko ali pa še bolj sramotno in nečloveško, kot so bili sramotni in nečloveški sami dachavski procesi. Posredno pa odkrivajo tudi to, da se niti sedanji oblasti ne mudi razjasniti ene najbolj skrivnostnih zgodb povojne Slovenije.

"Ti boš tu za politično pokritje..."

Leta 1948 so ruski tanki stali na vzhodni meji. Stalinu je bilo treba pokazati, da so mu Titove čete zveste. Odločen obračun z anglosaksonskimi špijoni je bil kot urezan za ta namen. Tako pravi ena od teorij, ki poskuša pojasniti, odkod oblasti ideja za tako monstruozno (tudi za tiste čase) stalinistično inscenacijo dachavskih procesov in za tako krute kazni, zlasti za obsojene na glavnem procesu leta 1948. Na teh procesih - vrstili so se od leta 1947 do leta 1949 - je bilo obsojenih več kot trideset ljudi (dvanajst na smrt), med njimi znani predvojni komunisti, španski borci, aktivisti OF, ki so bili prav zaradi te svoje angažiranosti deportirani v taborišča. Enajst so jih usmrtili, trije so umrli med preiskovalnim postopkom, preostali pa so bili obsojeni na dolgotrajne zaporne kazni. Med njimi Igor Torkar, Vlasto Kopač, Jože Marčan in številni drugi. Na najhujšo kazen so bili na glavnem procesu obsojeni diplomirani filozof Branko Diehl , inženir geodezije Stane Oswald , inženir kemije Karl Barle , steklar, direktor hrastniške steklarne Janko Puffler , učitelj Martin Presterl , inženir kemije Boris Krajnc , doktor kemije Milan Stepišnik , profesor kemije Vladimir Ličen , elektrotehnik Paul Gasser , pravnik Oskar Juranić in Hildegarde Kahn , ki so ji edini kazen znižali na 20 let zapora. Na posebnem procesu je bila na smrt obsojena še Rezika Barle , žena Karla Barleta. Vsi so bili obtoženi, da so med vojno delali kot gestapovski agenti (tovrstno delo naj bi taboriščnikom iz Dachaua in Buchenwalda zagotovilo mnoge privilegije, med drugim dopuste v domovini), po vojni pa kot agentje zahodnih obveščevalnih služb. Nesreče v tovarnah, kjer so delali, naj bi bile sabotaže, usmerjene proti komunistični oblasti. Da so bile obtožbe trhle tudi za tiste čase, je mogoče sklepati iz podatka, da se je pred glavnim procesom v Ljubljani mudila skupina preiskovalcev iz zvezne uprave državne varnosti iz Beograda, ki je menila, da ni pravih dokazov za obtožbe in da bi bilo treba proces opustiti. Slovenska oblast - republiški notranji minister je bil takrat Boris Kraigher - je trmasto vztrajala pri svojem. Prav mogoče je seveda, da ji je bilo to ukazano z višjega mesta. "Vaš mož je bil aretiran na zahtevo tuje velesile," je Ivi Krajnc , ki je v boju za življenje svojega moža leta 1948 potrkala na vsa mogoča vrata, rekel Kraigher osebno. Sojenje je bilo zrežirano do zadnje podrobnosti; če kakšen dokument ni bil dovolj obremenilen, so ga "popravili". Javni tožilec Vladimir Krivic je prispel iz Beograda komaj tri ali štiri dni pred procesom. "Ti boš tu za politično pokritje, za vse drugo bo poskrbel vojaški tožilec Damjan. Nič hudega, če ne poznaš sodnih spisov," so očetu, kot se spominja nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic , pojasnili njegovo vlogo, ki jo je nato odigral v skladu s pričakovanji dirigentov (tudi zato, ker vojaški tožilec nalogi ni bil kos). Da si je Krivic kasneje zelo prizadeval za pravno in moralno rehabilitacijo obsojencev, so nato ugotavljale vse raziskovalne skupine, ki so se ukvarjale s tem sramotnim poglavjem slovenske zgodovine, med drugimi Janžekovičeva skupina, ki je dachavske procese raziskala po nalogu izvršnega sveta slovenske skupščine leta 1969. Na podlagi ugotovitev te in nekaterih drugih komisij so nato leta 1971 in 1976 obsojence rehabilitirali pravno (tožilec je preprosto umaknil obtožnice), leta 1986, na desetem kongresu ZKS, pa so jih - s triminutno točko dnevnega reda - dokončno rehabilitirali še politično.

Strogo varovana obtožnica

Svojci so se lahko sojenja, ki je odmevalo tudi iz mestnih zvočnikov, udeležili samo s posebnimi vstopnicami. Obtožnice niso smeli videti niti zagovorniki obtoženih, se spominja 84-letna Ivi Krajnc, gospa prenikavega uma in neverjetnega spomina, ki je po razsodbi ostala skoraj brez prijateljev, brez stanovanja in dolga leta brez možnosti, da bi se zaposlila. "Dr. Zdeni Brejčevi , ki je po službeni dolžnosti branila mojega moža in Karla Barleta, so obtožnico prvič dali v roke, ko so ji predstavili stranko, mojega moža. Ker ni imela možnosti obtožnice niti prebrati, seveda ni vedela, kaj bi ga sploh vprašala. Ko je odhajala z obiska v zaporu, je za njo pritekel član UDV in ji vzel obtožnico. Na njeno pripombo, da mora vendar pripraviti obrambo, ji je odgovoril, da bo dobila obtožnico drugi dan na sodišču. Zvečer sva po spominu obnavljali obtožbe..." se sojenja spominja Krajnčeva, ki je vse do leta 1958, ko so ji na Jesenicah prvič "neuradno" priznali, da so moža vendarle po krivem obsodili, oblast jezila tudi tako, da se ni udeleževala volitev. Kljub grožnjam pijanih udbovcev. "Najbrž sem bila edini človek v državi, ki so se mu z občine pisno zahvalili za udeležbo na volitvah," z nasmehom pripoveduje sivolasa gospa, ki zase pravi, da "na srečo ali nesrečo" ne zna sovražiti. Katero vprašanje lahko na procesu postavijo zagovorniki, je odločil javni tožilec. Pred sojenjem in med odmorom so se namreč zagovorniki zbrali v konferenčni sobi in povedali, kaj nameravajo vprašati. Če se kdo "nasveta" javnega tožilca ni držal, je plačal. Dr. Brejčevo, ki si je kljub prepovedi drznila za pričo predlagati človeka, ki bi lahko z lahkoto ovrgel nekatere obtožbe zoper Borisa Krajnca, so nekaj dni po sojenju aretirali in zaprli. Domnevno zato, ker naj bi posredovala pri prodaji nekega dragocenega prstana.

Najhujša je bila negotovost

Ivi Krajnc ni v nedolžnost svojega moža nikoli niti za hip podvomila, čeprav je tako kot drugi v procesu očitana dejanja priznal in za svoje grehe terjal smrtno kazen. "Videla sem njegove oči. To so bile oči drogiranega človeka. Sicer pa so bile obtožbe preveč absurdne, da bi jim lahko verjela. Na primer: sama sem dala ponarediti dokumente, da je lahko mož po vrnitvi iz taborišča odšel k partizanom, in to pri partizanskem tiskarju. Obtožba se je glasila, da so bili dokumenti ponarejeni z vednostjo gestapa. Borisu so očitali, da je aktivno sodeloval na poskusni postaji v Dachauu, kjer da je bil soudeležen pri `najgrozovitejših zločinih`. Moj mož je v Dachauu delal v laboratoriju s pektinskimi preparati za strjevanje krvi. Za vse poskuse si je delal tajne zapiske in jih je pretihotapil tudi domov - sama sem jih hranila do konca vojne. Nato jih je odnesel na univerzo. Ali bi to storil, če bi se svojega dela na postaji sramoval?! Prav nasprotno je bilo res: moj mož in drugi taboriščniki, ki so lahko delali v laboratorijih, so mnogim pomagali. Ko je Boris na poskusni postaji delal kot prisilni delavec - iz taborišča so ga že odpustili - je lahko od doma dobival pošto in pakete. Tako mu je lahko neki lekarnar poslal tudi tri zaboje zdravil za bolne taboriščnike. O tem so bili na voljo jasni dokazi." Toda dokazi leta 1948 niso bili kategorija, ki bi kaj štela. Ljudje, ki so jih zanimali dokazi, so bili čez noč umaknjeni. Denimo Titov sekretar (imena se Ivi Krajnc ne spomni), ki je leta 1948 v Beogradu sprejel delegacijo žena (med njimi Krajnčevo), ki so hotele Tita prositi za omilitev kazni, in jim sočutno dejal, da so dvojne žrtve - kot žene in kot državljanke. Tudi Milana Stepišnika, kemika, starosto bistriškega Sokola in enega najodličnejših jugoslovanskih predvojnih atletov - v metu kladiva se je po rezultatih uvrščal med šesterico najboljših na svetu - so obtožili, da je delal na nacističnem raziskovalnem inštitutu v Dachauu in sodeloval pri poskusih na ljudeh. "To je bilo res. Toda to ne pomeni, da je oče s tem komu škodil. Njegovo delo je bilo, kot sem razbral iz zapisnikov zasliševanj, iz sladkorne pese ekstrahirati pektin. Te tablete - polnilo je bil sladkor - so nato dajali taboriščnikom, ki so si na postaji malo odpočili, dobili zdravila, se najedli. Namen teh poskusov, pri katerih je sodeloval tudi Boris Krajnc, je bil izdelati tablete za hitrejše strjevanje krvi, ki bi jih vzeli ranjeni nemški vojaki. Očitali so mu tudi dopust v domovini in to, da je po odpustitvi iz taborišča še vedno delal na inštitutu. V resnici so bile zadeve bolj zapletene. Res je bilo, da je še naprej delal v laboratoriju, toda tako mu je bilo ukazano: ni bil več taboriščnik, temveč prisilni delavec. Na dopust pa je lahko konec leta 1944 šel zato, da je na Jesenicah dobil potrdilo, da ga bodo vzeli v službo, šele nato se je lahko za stalno vrnil domov. Ampak te podrobnosti njegovih zasliševalcev in mučiteljev - iz zapisnikov je razvidno, da so ga med tritedenskim priporom vsaj dvakrat hudo mučili - niso zanimale." Preiskovalcev seveda tudi ni zanimalo, kako je lahko človek, ki je pred vojno organiziral demonstracije ob Hitlerjevem rojstnem dnevu in tik pred vojno na atletskem tekmovanju v Italiji na zmagovalnih stopničkah demonstrativno vztrajal, da ne bo sprožil roke v hitlerjanski pozdrav, lahko postal gestapovski špijon in saboter. Stepišnika so namreč med drugim obtožili, da je namenoma slabo vodil obnovo talilne peči, zaradi česar naj bi prišlo do nesreče. "V Impolu, kjer so predelovali baker in medenino, so imeli leta 1946 enako proizvodnjo kot zadnje leto pred vojno. Že samo to dejstvo govori o tem, da so bile nesreče nujnost, ne naključje," pravi Stepišnikov sin. Tako kot Krajnčevo so tudi Stepišnike po razsodbi vrgli iz (Impolovega) stanovanja v Slovenski Bistrici. "Neko nedeljo, hudo je lilo, sem pogledala skozi okno. Na naše dvorišče je zavijal tovornjak s pohištvom. Čudila sem se, da se k nam selijo ljudje, saj je bila naša hiša polno zasedena. Nato je iz tovornjaka izstopila objokana Poldi Stepišnik z otrokoma - tisto jutro so jih vrgli iz stanovanja," se spominja Ivi Krajnc. Dokler niso tudi njej ukazali, naj zapusti stanovanje, so nato Stepišnikovi živeli pri njej. Življenje je bilo po razsodbi težko za vse svojce žrtev, toda najhujša stvar ni bilo pomanjkanje, temveč neznosna negotovost glede smrti naših očetov in možev, pravi Ivi Kranjc. Kdaj in kje so jih usmrtili, še zdaj ne vedo. Ves čas po vojni so vztrajno krožile govorice, da na smrt obsojenih niso ustrelili 12. maja 1948, kot so sredi maja poročali takratni časopisi. Tu in tam jih je kdo videl ali "videl" v Centralnih zaporih, spet drugi so vedeli povedati, da so v zaprtem območju na Kočevskem ali da so junija 1948 vsi "nekaj podpisali". Svojci so zato vztrajno pisali pisma, vrteli telefone in zahtevali resnico. Vsaj mrliške liste. Dobili so jih šele 12 let po uradni justifikaciji, skupaj z zapisnikom o njej. V teh dokumentih pa je mrgolelo nenavadnih podrobnostih. V nekaterih izpiskih iz matične knjige mrtvih je bilo kot leto smrti navedeno leto 1950. Nenavadno je bilo tudi to, da se justifikacije ni udeležil javni ali vojaški tožilec, temveč le namestnik javnega tožilca. Pod zapisnik o justifikaciji podpisani dr. Jože Beniger , šef sanitete pri ministrstvu LRS, je Krajnčevi celo izjavil, da ob usmrtitvi sploh ni bil prisoten... Kje so jih pokopali, pa sploh niso mogli nikoli izvedeti. "Tečnarila sem in tečnarila, pisala Kardelju, Mačku, Ribičiču, vse je bilo zaman. Edini rezultat je bil, da so mi udbovci nekajkrat namignili, naj raje molčim, če hočem dobro sebi in možu... Ker to ni zaleglo, so mi nekoč, bilo je že po rehabilitaciji, ponudili plačilo. Sami povejte, koliko zahtevate na mesec ali na leto, mi je dejal gospod iz Udbe, samo odnehajte. Ker sem jim dala vedeti, da nisem na prodaj, so mi zagrozili, da bodo obnovili hajko na mojega moža v časopisih. Tega sem se ustrašila in pristala na to, da nam vrnejo nezakonito nacionalizirani lokalček za Bežigradom. To so po dveh letih tudi storili." Ampak Ivi Krajnc, Milan Stepišnik, Oswaldov sin in mnogi drugi niso odnehali. Zadnjo prošnjo, naj jim končno enkrat povedo, kdaj in kje so končali njihovi očetje in možje, je Milan Stepišnik na državni zbor in druge državne organe naslovil lani spomladi. Odziv je bil pičel. Tožilstvo je povedalo, da v njihovem arhivu ni podatkov o kraju in času smrti niti o pokopu. Enako so odgovorili tudi z notranjega ministrstva. Službo za peticije pri državnem zboru so napotili na Arhiv Slovenije. Ta je napotek vzela resno in zgodba o smrti nesrečnih dachavskih žrtev je dobila novo, nadvse zanimivo poglavje.

Skrivnostni "biro" v Centralnih zaporih

Maja lani je namreč Milan Stepišnik po pošti od te službe dobil debelo ovojnico z nadvse zanimivim gradivom iz Arhiva Slovenije. Zlasti zanimiva so bila priložena poročila iz debelega dosjeja o "ilegalno" (tajno!) aretiranem človeku z nazivom Felix, ki je iz zaporov, kjer so ga brez sodbe imeli zaprtega tri leta, dvakrat pobegnil, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. Iz teh udbovskih poročil, ki se berejo kot napet scenarij, je razvidno, da so nekateri dachavski obsojenci (poimensko Stepišnik, Puffler in Kink) živeli tudi še po datumu uradne justifikacije in bili zaprti v tajnem delu Centralnih zaporov v Ljubljani. Januarja 1950, piše v enem od poročil, so Felixa (njegovo ime je znano) premestili v prostore, kjer se je "nahajal biro" (s tem izrazom so označevali zaprte na dachavskem procesu). V poročilu, ki nosi datum 24. maj 1951, je major Z. D. zapisal tale stavek: "R. (Felixu, op.p.) so zdaj poznane gotove stvari iz `biroja` in je nemogoče, da bi prišel ven." Še bolj pomenljivi so tile stavki iz udbovskega poročila, ki nosi datum 5. november 1952: "Iz te stavbe (stavbe samic) je bil po nekaj mesecih sproveden v stavbo, kjer se je nahajal `biro`. Tu je bil od začetka večkrat na zaslišanju pod zelo ostrimi pogoji (elektriziranje in podobno) in smo ga nato pustili samega v celici. (...) Za tem je bil dan v celico skupaj s pripornikom, za katerega je bilo v časopisju objavljeno, da je bil že leta 1948 likvidiran. S tem je bil skupaj nekaj mesecev in nato je bil v to celico dan še en drug pripornik, za katerega je bilo ravno tako objavljeno, da je bil že leta 1948 likvidiran, in kmalu za tem smo ga dali zopet v samico, kjer je urejeval znamke. Nekaj časa pred pobegom ni imel nobenega dela, ker je bil sam v stavbi." Felix je iz zapora za štiri ure pobegnil 28. januarja 1952 in medtem svojcem in prijateljem na jezo udbovcev razposlal kar nekaj pisem, ponovno pa naj bi pobegnil 22. februarja 1952, toda družina ga ni videla nikoli več.

Kdo se bo opogumil?

Se je oblast ustrašila njegovih pisem? Je bil januarja tega leta sam v stavbi zato, ker so druge sopripornike, žive mrtvake, naposled justificirali? Morda zato, ker se je oblast odločila, da bo odtlej bolj spoštovala zakonitost? In kako je mogoče, da so Staneta Oswalda, ki naj bi ga skupaj z drugimi ustrelili 12. maja 1848, zasliševali še 15., 16. in 19. maja ter 4. junija 1948? O tem namreč govorijo zapisniki zaslišanj Oswalda. Vprašanj je več kot odgovorov, jasno pa je, da svojci skrivnosti sami ne bodo mogli razrešiti. Toda vse kaže, da se tudi sedanja oblast s tem na namerava preveč zamujati. Lani marca ustanovljena komisija "za ugotovitev časa in kraja izvršitve sodbe vojaškega sodišča" - ustanovili so jo pravosodno in notranje ministrstvo ter državno tožilstvo - po enem letu ni storila kaj dosti, čeprav so jim omenjena nova gradiva takoj posredovali svojci umrlih. Predsednik te komisije, državni podsekretar na pravosodnem ministrstvu Miha Wohinz , nam je po telefonu dejal, da je "zares nepojmljivo", da se ni mogoče dokopati do podatkov o smrti in mestu pokopa, in da ni dvoma, da dachavski obsojenci niso umrli maja 1948. Kot nam je dejal, še vedno čakajo na odgovor hrvaških oblasti, ali sta bila Oswald in Krajnc kdaj zaprta v zaporih v Stari Gradiški (tam so jih opazile nekatere priče), nameravajo pa tudi podrobno pregledati knjige umrlih na Žalah, kjer naj bi bili po nekaterih dokumentih umrli pokopani. In to je vse. Dodaja, da so mu vsi, s katerimi se je pogovarjal (v glavnem svojci), povedali le tisto, kar je že dolgo znano. Na vprašanje, zakaj ne zaslišijo še živečih sodelavcev Udbe in takratnih najvišjih funkcionarjev, ki bi o tem morali kaj vedeti (denimo Mitjo Ribičiča, Dušana Bravničarja, Borisa Čižmeka, Ivanuša ...), je dejal, da se mu to ne zdi smiselno, ker ni mogoče pričakovati, da bi se ljudje, ki so ves čas molčali, zdaj kaj spomnili... Izbranci imajo očitno pravico do mirnega pokoja. Generalna državna tožilka Zdenka Cerar je povedala, da je februarja lani sklicala skupni sestanek tožilstva in obeh ministrstev, kjer so se vsi strinjali, da bo treba nekaj storiti. Svojci imajo pravico do resnice. Zato so ustanovili komisijo. Sicer pa je sama pisala na Hrvaško, kjer so ji že sporočili, da omenjenih dveh zapornikov v evidencah zapora v Stari Gradiški ni (tega Miha Wohinz očitno ne ve), in v Beograd, v centralne arhive zveznega vojaškega sodišča, od koder so ji decembra lani sporočili, da podatkov o justifikaciji in pokopu Oswalda Diehla (njegov proces se je začel v Beogradu) nimajo. In kaj bo storila zdaj? Lahko tožilstvo uvede preiskavo? Navsezadnje so še leta 1977 svojcem izdajali očitno lažne dokumente. Ta zadeva je zastarana, se je glasilo pojasnilo, sicer pa je na vrsti komisija, da dokonča delo, za katero je bila ustanovljena. Ivi Krajnc in vsi svojci po krivem obsojenih, mučenih in (najverjetneje) usmrčenih intelektualcev imajo po vseh človeških in državnih zakonih pravico izvedeti, kaj se je z njihovimi dragimi v resnici zgodilo. Ne le v imenu pietete, krivic, ki so jim bile povzročene, strašne negotovosti, v kateri so živeli ("ob vsaki amnestiji smo žene zračile obleke svojih možev"), temveč tudi v imenu resnice. "Razumem, da je šlo za trde povojne čase, ne morem pa razumeti, da so lahko tisti, ki so si izmislili tako absurdne obtožbe, ki so mučili, ponarejali, lagali, ki so krivi, da so morali otroci rasti brez očetov, po vsem tem lahko pogledali v oči svojim ženam in otrokom. Sin Karla in Rezike Barle je bil star komaj dve leti, ko so ju obsodili na smrt in pospravili s sveta." Ivi Krajnc in Milan Stepišnik vseeno upata, da se bo kdo vendarle opogumil in si vest olajšal z resnico o smrti dachavskih žrtev ter nenazadnje pojasnil, kdo in čemu se je šel brezdušno igro z njimi.