Letošnji simpozij na temo Črta in tvar v organizaciji Minerala d.d. je vodil prof. dr. Boris Podrecca (v Italiji so mu pred kratkim podelili laskavo nagrado principe architetto). Spregovoril je o festivalu kamna, ki postaja tradicionalen in obeta v prihodnje mednarodno udeležbo, o njem pa velja spregovoriti prav v času, ko se rušijo starodavna mesta. Zastavil si je kup vprašanj v zvezi s kamnom: ali ni kamen postal dekadenten, le plašč arhitekture, teh sivih, gluhih konstrukcij? Kako uporabiti kamen in ali je sploh še potreben? Ni že izgubil avre monolitnega, teže kamna, kamna kot simbola? Kamen je, je ugotavljal, nedvomno izgubil elitnost, ni obleka po meri, je tudi konfekcija. Tudi tehtnih razmislekov o arhitekturi je vse manj, živimo zgolj v kulturi komentarja. O povezavi vsebine in forme v arhitekturi se je razgovoril dr. Werner Oechslin, še prej o naravi narave in o tem, kako se arhitektura navezuje na naravo. Kot filozof je pojasnil, kakšen je njun medsebojni odnos, in se vprašal, kaj je bila prva arhitektura: ali koliba ali prvi kamen, ki je bil postavljen. In kaj se je dogajalo pred Noetovo barko? V razpravi, v kateri so sodelovali arhitekta Aljoša Dekleva in Matej Vozlič , krajinska arhitektka doc. dr. Ana Kučan in umetnostni zgodovinar dr. Damjan Prelovšek , se je pokazala raznolikost pogledov na kamen (monolit, obloga, stereometrija, struktura, čustvena energija kamna, vzhodnjaška raba, drugačno videnje Plečnika, inflacija uporabe itd). Krajinski arhitekt Vladimir Bremec je med drugim menil, da bi morali pri gradnji avtocest na Krasu izrabiti ogromen potencial odvrženega kamna in navzven pokazati notranjost kraškega kamna. Arhitekt Andrej Hrausky je spomnil, da se simpozij odvija v stavbi iz stekla in jekla (v Gospodarski zbornici), brez vsakega kamna, kamnu pa se slabo piše; še malo pa ga bomo lahko uporabljali v obliki razpršila, tako na tanko ga že režejo in lepijo na beton. Miran Lampret , direktor Minerala, je opozoril na njihovo odvisnost od povpraševanja in na njihovo široko ponudbo. Akademski kipar Jakov Brdar pa je povedal zgodbo o kamnu, na katerega je naletel vrh neke planine: nanj je nekdo leta 1923 zapisal: s tega kamna je najlepši pogled!