"TITO JE LUTKA"

Leta 1973, ko je na šentviški gimnaziji poučeval sociologijo, naj bi pred dijaki sramotil predsednika republike, ko je rekel: "Tovariš Tito je lutka. V njegovih govorih se že vnaprej ve, kaj bo vseboval naslednji." Državi je šlo "v nos" tudi, ko je dijakom razlagal, da so "študentski nemiri na Hrvaškem posledica neurejenih ekonomskih razmer, ki povzročajo emigracijo v tujino" in da je zveza komunistov "potapljajoča se ladja, ki so jo zapustile podgane". Ota Vilčnika je sodišče včeraj zaslišalo v zvezi z bivanjem v zaporu in njegovim življenjem po tistem, ko je prišel izza rešetk, ter iskanjem službe. Pojasnil je, da je zanj v zaporu veljal poseben režim, kot je dejal eden od sojetnikov, je bil "z rdečo podčrtan". Ves čas so ga premikali iz celice v celico, druženje z njim je za sojetnike pomenilo, da tudi oni niso naklonjeni obstoječemu političnemu sistemu. "Imel sem slabše čevlje, obleko, krožnik..." je opisoval. Rekli so mu, da bo delal pri kromiranju, pa ni hotel, ker je videl, da si je več jetnikov pri delu s kislino poškodovalo oči. Ko je zagrozil, da bo spil kislino in naredil konec svojemu življenju, so mu določili drugo delo. Ko se je vrnil iz zapora, je nastopila osamitev. "Poskrbeli so, da sem bil v poduk okolici, češ, naj vidi, kakšne so posledice, če dvigneš glas proti režimu. Partija je trajno poskrbela za moj primer, o tem so na sejah govorili Kučan, Marinc, Hafner..." je razložil Vilčnik. Težave so imeli njegov brat, žena, hči. Žena, sicer umetnostna zgodovinarka, je morala opravljati najnižja uradniška dela na občini, hči "je imela v šoli poseben tretma". V osnovni šoli so jo pretepli, kot pravi Vilčnik, ima zaradi tega še vedno posledice. "Razen poročne priče ni bilo k nam nikogar. Tudi sorodnikov ne, češ da smo jim naredili škodo in porušili ugled. Živeli smo v eni sobi, v kateri je bila ena postelja za hčerko in ena miza. Z ženo sva spala na tleh. Od prej mi je ostalo le to, da sem lahko sam hodil v hribe in tekel. Prej sem bil gorski vodnik na Matici, a je prišlo anonimno pismo z vprašanjem, kako se lahko člani Matice zaupajo vodniku s takšno kartoteko, kot jo imam jaz," je razložil tožnik.

"PARTIJA BI DOŽIVELA ORGAZEM..."

Opisal je še, kako je bil odličen dijak, najboljši maturant v Sloveniji, dobil je štipendijo in sobo v študentskem naselju. Tudi na fakulteti mu je šlo zelo dobro in pričakoval je, da bo kariero končal kot univerzitetni profesor. Potem je dobil otroka in moral se je zaposliti na gimnaziji, a je nameraval ob tem še študirati. Po sodnem procesu za to ni imel več nobene možnosti, prav tako vseh nadaljnjih 20 let ni mogel dobiti službe. Kot pravi, je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje, iskal pa je službo, primerno za višjo ali visoko izobrazbo. "Službo bi dobil le, če bi šel pometat ceste. In to so hoteli doseči. Če bi partija videla, da sem postal nekvalificirani delavec, bi končno doživela orgazem. Še vedno se je namreč govorilo, da se Vilčnik ni nikoli pokesal oziroma uklonil sistemu," je pojasnil in dodal, da je službo končno dobil leta 1993 (partija se mu je leta 1990 za vse pretrpljeno opravičila). Zdaj je sekretar poslanske skupine v parlamentu. Sojenje je preloženo za nedoločen čas. Sodno izvedenko, ki je izračunala, da je bil Vilčnik v dobrih dvajsetih letih brez službe ob skoraj 123 milijonov tolarjev zaslužka, bodo medtem zaprosili, naj pojasni, kako je prišla do te vsote.