Zadnje raziskave, ki jo jih opravili strokovnjaki Zavoda za zdravstveno varstvo Celje, so namreč potrdile, da so živila rastlinskega izvora na Teharjah obremenjena s svincem podobno kot drugod po Sloveniji, medtem ko je koncentracija kadmija bistveno večja in presega tudi dovoljeno maksimalno vrednost. Pri pšenici, denimo, kar osemkrat. Tudi v Medlogu so nekatera rastlinska živila prekomerno obremenjena s kadmijem, vendar še vedno manj kot na Teharjah.

OTROKOM PREGLEDALI KRI

Precej bolj razveseljujoče so bile analize krvi, ki so jo jeseni med rednim sistematskih pregledom odvzeli 57 dvanajstletnim otrokom s Teharij in iz Štor ter jih nato primerjali s krvjo otrok iz Mežiške doline in skupine nabornikov, ki nikoli niso kadili ali delali v razmerah, v katerih bi bili izpostavljeni težkim kovinam. Glede na to, da je zemlja dobesedno zastrupljena s kadmijem, so bili strokovnjaki prijetno presenečeni, ker so v krvi otrok s Teharij in iz Štor ugotovili nizke vsebnosti kadmija in svinca oziroma še enkrat nižje, kot so jih denimo imeli mežiški otroci. Menijo, da je to verjetno posledica dejstva, da otroci pojedo zelo malo zelenjave, ker je preprosto ne marajo. Otroci so imeli v krvi v povprečju samo 21 mikrogramov kadmija na liter krvi. Nihče od njih ni imel vsebnosti kadmija višje od 50 mikrogramov na liter krvi, kar je polovica vsebnosti, ki bi pri malih otrocih lahko povzročila motnje v razvoju živčnega sistema.

NUJNO UKREPATI

Zagotovo bi dobili drugačne rezultate pri starejših ljudeh, ker se kadmij vse življenje nalaga v telesu in lahko povzroči zdravstvene težave šele po dolgoletni izpostavljenosti. Koliko kadmija so starejši krajani zaužili v minulih letih, pa po besedah dr. Eržena ni mogoče ugotoviti s krvnimi raziskavami, ampak z analizo odvzetega tkiva ledvic. Ali je prav zaradi onesnaženosti s kadmijem na Teharjah že kdo zbolel, bi bilo po besedah dr. Eržena težko dokazati. Poudaril pa je, da že rezultati analiz kažejo, da je nekaj nujno treba ukreniti. Najbolj enostavno je seveda, da ljudje takoj nehajo uživati tista živila, ki so najbolj obremenjena s kadmijem, in jih kupujejo drugje. Treba je tudi ugotoviti, ali se onesnaženost s kadmijem še nadaljuje in kdo je vir onesnaževanja, ter ukrepati. Ker ljudje niso več svobodni pri kmetovanju, pravi dr. Eržen, bo treba poiskati nekakšna nadomestila, pa naj bodo to subvencije ali kakšne druge ugodnosti. Onesnažene zemlje, kadmij se namreč izniči šele po približno 500 letih, se namreč ne da preprosto zamenjati z drugo. Predsednik KS Franc Kač in številni krajani menijo, da je za tako stanje kriva država, ki je pred leti, ko zakonodaja še ni bila tako stroga, dovoljevala tovarnam onesnaževanje okolja. S prstom so pokazali na cinkarno in na bivši kompleks štorske železarne, ki sta pred desetletji močno onesnaževala celjski zrak. Prepričani pa so, da so še druge črne ovce, da je zaradi bremen preteklosti zemlja onesnažena tudi drugod, sploh v Ljubečni in Trnovljah, Medlogu, Šentjurju, na Proseniškem in še na nekaterih drugih območjih v južnem delu Celja. Ljudje bodo seveda vztrajali, naj jim država ali vsaj občina v nekakšni obliki povrne škodo, morda s subvencijami, nižjim katastrskim dohodkom ali kako drugače. Zaradi onesnaženega okolja, pravijo, so zdaj razvrednotene tudi njihove nepremičnine. Najprej pa bodo izsledke analiz poslali na ministrstvo za zdravje, kmetijsko ministrstvo in seveda tudi na ministrstvo za okolje in prostor, katerega predstavniki se kljub vabilu niso udeležili sestanka krajanov.

Kadmij se izloča počasi

Dr. Ivan Eržen je pojasnil, da se kadmij iz telesa izloča izredno počasi in da zato ni pomembno samo to, kakšen je njegov trenutni vnos, ampak predvsem to, kolikšna je dolgoletna izpostavljenost. Če je tedenski vnos kadmija le občasno presežen, to zdravja ne ogrozi, če pa je presežen več let ali desetletij, se lahko pri nekaterih pokažejo motnje v delovanju ledvic. Sicer pa smo kadmiju ljudje v večji ali manjši meri nenehno izpostavljeni, zaužijemo ga lahko s hrano ali pijačo ali pa ga dobimo v telo z vdihavanjem onesnaženega zraka.