Ernest Krnaič - Enči, rojen leta 1937 v Bistrici pri Tržiču, je leta 1959 v Ljubljani končal Šolo za umetno obrt s specialko za akt in študijsko risanje. Sprva se je dve desetletji posvečal oblikovanju koledarjev in knjižne opreme ter industrijskemu oblikovanju, slikarstvu pa se posveča od začetka 80-tih let. Ernest Krnaič je svoje temeljno razmerje z umetnostjo in čisto določen slikarski izraz postopoma oblikoval ob plodnem sodelovanju, pa tudi merjenju občutljivosti in likovne odzivnosti s slikarskimi kolegi. Ob tem je izgubil vero v koristnost najrazličnejših in neprestanih eksperimentov ter stopil na pot, ki je morda tradicionalna, celo konvencionalna, a kljub temu nudi neštete možnosti variiranja izraza, formulacij in celo izpovedi na vsaj toliko osebni ravni kot eksperimentalna. Njegovo ustvarjalno osebnost vznemirajo hrepenenje po lepoti narave, razporejanje estetskih poudarkov v raznolikem podajanju in vzpostavljanje sicer individualne, a nobremenjene komunikativnosti, je še zapisal Mesesnel. Andraž Šalamun se je rodil leta 1947 v Ljubljani, kjer je leta 1975 diplomiral na Filozofski fakulteti. Razstavlja od leta 1975. Imel je več kot petdeset samostojnih razstav, sodeloval je na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini ter prejel šest nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada. Kot je ob razstavi zapisal likovni kritik Andrej Medved, je v Šalamunovem slikarstvu moč najti dvojnost med lepim in sublimnim, željo po skrajnem esteticizmu ter platonsko spoznanje, da je lepota izenačena z resničnostjo in z dobrim. V njegovih delih ni groze ali nelagodja. Prostor v njih je ustaljen in nepregiben. Vse je zastalo v trenutku podobitve, ki gledalcu podarja neznanski užitek v gledanju. Šalamunove slike so naslikana duhovna stanja. Razum in vsaka racionalnost sta iz njih izrinjena. Pomembna je samo svetloba, ki razsvetljuje podobo in pripada le naslikanim predmetom. Luč prihaja izza platna in se izliva v nebese sfere, ki niso ločene od likovnosti v ospredju, temveč se spajajo z njo v emanaciji enkratnega transcedentalnega prostora. Celoten likovni ekran preveva neskončen mir, v katerem ni začudenja in subjektivne stiske, ampak sta le samota in tišina neskončnga in večnega trenutka, ki se spremeni v sublimno stanje, v katerem vlada čista poezija, čisto snovanje izgubljenega in ponovno najdenega paradiža.