Problem torej ni v tem, da je drobna in nezahtevna knjiga o televiziji pri množičnih medijih vzbudila več zanimanja kot kakšno resno in težavno sociološko delo, marveč v tem, da je ta "medijski prah" prevzel obliko ogorčenja in zgražanja nad sociologovo ugotovitvijo, da postaja francoska televizija vse bolj podložna tako imenovanim zakonom trga in da kot danes vodilni medij vsiljuje "komercialno logiko" vsem drugim oblikam "medijske in kulturne produkcije". Brž ko postane edini kriterij oddaj njihova gledanost, ki jo sproti merijo - Francozi imenujejo ta instrument audimat - se spremeni tudi uredniška politika, ki denimo poročila vse bolj zamenjuje s faits divers . Pri nas bi temu rekli "črna kronika". Vse kaže, da so se v televizijski praksi oziroma njeni uredniški politiki, kot jo je analiziral Bourdieu, prepoznala tudi druga množična občila, sicer ne bi tako složno udrihala čez njegovo knjižico. Ob njegovi smrti so se resda vsi na široko razpisali o "izgubi velikega francoskega sociologa", ko pa je čez nekaj tednov izšla njegova zadnja knjiga Politična intervencija , je ni več opazilo nobeno medijsko oko. Kar urednika Le Monde diplomatique Sergea Halimija niti ne preseneča, saj je to, kot pravi, že tipična poteza današnjega francoskega žurnalizma. In ena še najmilejših, če sodimo po njegovi knjigi Novi psi čuvaji , ki je izšla eno leto za Bourdieujevo o televiziji in pri isti založbi Raisons d`agir, pred dnevi pa tudi v slovenskem prevodu Jane Pavlič kot skupna publikacija Mirovnega inštituta in zavoda za založniško, kulturno in producentsko dejavnost Maska. V Novih psih čuvajih ne gre več le za televizijo kot pri Bourdieuju, marveč za prevladujoče trende v vseh francoskih medijih, in prav tako ne gre toliko za kakšno mediološko študijo ali teorijo o množičnih občilih kot pa za včasih prav sarkastično montažo dejstev iz "žurnalističnega polja" (če vseeno uporabim ta Bourdieujev koncept). Paul Nizan je leta 1932 s "psi čuvaji" imenoval filozofe, ki so pod goro velikih konceptov hoteli prikriti, da sodelujejo z "nečisto aktualnostjo svojega časa". Kdo so torej "novi psi čuvaji"? To so, trdi Halimi, "režiserji notranje in zunanje družbene in politične realnosti, ki vse po vrsti razobličijo. Varujejo interese gospodarjev sveta". Z eno besedo - novinarji. Ampak tudi francoski so vseeno premajhne ribe za takšno pomembno vlogo. Varovanje interesov gospodarjev sveta je lahko zaupano le takšnim, ki so jim podobni oziroma, ki so tudi sami nekakšni gospodarji, če že ne sveta, pa vsaj informacij o svetu. To pač ne morejo biti navadni novinarji, ki sicer pri tem niso povsem nedolžni, vseeno pa nimajo nobene oblasti: "novi psi čuvaji" so torej vendarle njihovi gospodarji, "medijski mandarini", kot Serge Halimi imenuje peščico glavnih urednikov in urednic vodilnih francoskih dnevnikov in tednikov, "velikih kolumnistov" ter televizijskih in radijskih voditeljev in voditeljic, ki za bajno visoke plače odločajo o tem, komu ali čemu bodo njihova občila namenila "osrednjo pozornost". Pri čemer se še vedno razglašajo za "protimoč" in "forum žive demokracije". Toda le kakšna je sploh še ta "protimoč", se sprašuje Halimi, ko pa se je obrnila proti tistim, ki bi jim morala služiti, torej navadnim državljanom, da bi služila tistim, ki bi jih morala nadzirati, torej politični in ekonomski oblasti? In le kakšen "forum žive demokracije" neki, ko pa na primer o temah, kot so svobodna menjava, močna valuta, deregulacija, privatizacija, Evropa, ni mogoče zaslediti nobenega polemičnega mnenja. "Plujte torej po tisku in po valovih, povsod boste našli ideologijo, ki podpira privatizacijo, deregulacijo menjave in odpravljanje zakonskih omejitev, ki preprečujejo podjetnikom, da bi svobodno iskali delo tam, kjer je najbolj poceni" ( Novi psi čuvaji ). Prav ta medijsko vsenavzoča ideologija trga je eden od parametrov, ki so Halimiju pomagali pri razkrivanju stanja v francoskih množičnih občilih. Uporabil je še tri: odnos do oblasti, lastništvo medijskih hiš in "svet tajnih sporazumov". Slednje ni toliko kakšno raziskovalno merilo, kot je enostavno poimenovanje medijske elite, ozkega kroga kakšnih 30 intelektualcev, komentatorjev, urednikov in voditeljev televizijskih oddaj, ki laskajo oblasti in drug drugemu, drug pri drugem gostujejo in se v svojih "debatah" skoraj o vsem strinjajo, v svojih oddajah ali na časopisnih straneh hvalijo knjige drug drugega ali svojih prijateljev in "ločujejo dogodek od nedogodka, bit od niča, koristno od absurdnega", kot je o mediokratski eliti zapisal Régis Debray v Intelektualni moči Francije . Član te elite Alain Minc (predsednik nadzornega sveta Le Monda) je v kolumnah imenoval njihovo ideologijo "krožek razuma", neki drugi član, sociolog Alain Touraine, pa "krožek realnega in mogočega", toda Serge Halimi to trideseterico raje primerja s "trdimi jedri" v francoskem kapitalizmu in jih imenuje tudi "kardinali enoumja", saj je njihovo "razumno", "realno" in "možno" le drugo ime za pristajanje na vladajočo ideologijo neoliberalizma. Sergea Halimija, ki je ob izidu slovenskega prevoda svoje knjige obiskal Ljubljano in se v Škucu udeležil novinarskega večera v organizaciji Mirovnega inštituta, v pogovoru žal nisem mogel "potolažiti", da je pri nas še huje, saj je medijski položaj, kot jo popisuje, morda šele naše obzorje ali v najboljšem primeru obstaja le v zametkih. Verjetno še najbolj z vidika "parametra" o lastništvu nad mediji. Ampak kako je potem z Le Monde diplomatique? Ali ta mesečnik, ki ne le objavlja ostre kritike neoliberalizma, marveč je tudi sprožil antiglobalizacijsko gibanje Attack!, ima kakšnega lastnika? "Le Monde diplomatique ima trojno lastništvo oziroma tri vrste delničarjev. Večinski lastnik z okoli 65 odstotki delnic je sama redakcija, drugi je časopis Le Monde, tretji pa so bralci, ki so kupili delnice Le Monde diplomatique. Privatni kapital je torej udeležen v lastništvu časopisa le prek delničarjev Le Monda, vendar je zelo razpršen." Le Monde diplomatique v Franciji izhaja v 250.000 izvodih, skupaj s svojim izdajami v tujini pa doseže naklado nad milijon izvodov. In vse kaže, da edino takšna oblika lastništva nekega časopisa ali medijske hiše zagotavlja njeno žurnalistično neodvisnost - vsaj v Franciji, pač glede na to, da so vsa množična občila, ki so popisana v Novih pseh čuvajih , v lasti nekaj velikih francoskih korporacij. Halimi citira Noama Chomskega, ki je na vprašanje nekega novinarja, kako politična in gospodarska elita nadzoruje medije, odgovoril: "Kako nadzoruje General Motors? To ni vprašanje. Eliti ni treba nadzorovati General Motors, saj je njena last." In prav tako ji ni treba nadzorovati medijev. Pa ne le zato, ker so njena last, temveč ker so se v njeni lasti sami začeli obnašati kot kapitalistična podjetja. Tudi v tem smislu, da delujejo z vse manj zaposlenimi in po potrebi najemajo in odslavljajo novinarjev. "In že zato ne potrebujejo cenzure," je povedal Halimi in odpihnil začudenje z mojega obraza z razlago: "Več ko je tako imenovanih svobodnih novinarjev, ki niso zaposleni pri nobenem mediju, več je pohlevnih in ustrežljivih novinarjev. Oni živijo od svojih novinarskih prispevkov, kar pomeni, da jih poskušajo napisati ali oblikovati tako, da jih bodo lahko prodali. Naročnik oziroma plačnik njihovega dela jim ne bo rekel, da je zanič, preveč ali premalo kritično, da ni `na liniji` časopisa in podobno, ampak enostavno: ce n`est pas vendable , to se ne prodaja." Razumem.