Paternu je v svoji spremni besedi, kot je dejal na današnji predstavitvi, poskušal Bartolovo delo premisliti v smislu novega branja, pri čemer se je osredotočil zlasti na filozofske postavke in zgodbe, ki temu sledijo. Bartolove zgodbe v Al Arafu, ki obravnavajo nadvse sodobno tematiko, v svoji zgradbi dinamizirajo svoje filozofske teze in jih presegajo v smislu Bartolovega prvinskega literarnega daru, ki zna iz zgodbe narediti domiselno, živo, napeto in v dramaturgijo vrha stopnjevano dogajanje. V spremni besedi je Paternu podal tudi oceno Bartolove filozofije, ki so jo številni literarni kritiki, v skladu z modelom slovenske literarne kritike, obravnavali kot antimoralistično, pri tem so ji očitali zlasti nihilizem. Bartolovi junaki so, kot je dejal Paternu, prave ščuke med krapi, suverene osebnosti, ki se igrajo s svetom, se pravi, da z njim manipulirajo in niso zmanipulirani. Bartolova filozofija se seveda očitno naslanja tako na Nietzscheja, Freuda kot tudi na Machiavellija, vendar se po Paternujevem prepričanju izteka v slovensko nacionalno terapijo, ki skuša slovenski narod popeljati na Al Araf zato, da bo s tem dobil svojo temeljno oporno moč za obstoj v svetu. To Bartolovo stališče je jasno umeščeno v osrednji noveli zbirke, ki se ponaša tudi z istim naslovom Al Araf, saj se v njej pot individualne psihologije razpira v širšo nacionalno, kulturno in politično psihologijo, se pravi od personalistične v kolektivno zavest. Prav ta dimenzija Bartolovega pisanja v volji do moči odkrije elementarno lastnost, ki je potrebna malemu ogroženemu narodu, je še dejal Paternu. Al Araf je v Koranu zid med rajem in peklom - zid spoznanja. S simbolom Al Arafa Bartol vzpostavlja apokaliptično shizofrenijo sodobnega človeka in zemljevid njegove prihodnosti, obenem pa prikazuje svet ljudi z večnimi protislovji in nerešljivim hrepenenjem.