Roman Prvi človek kljub svoji nedokončanosti predstavlja v sebi zaokroženo celoto, je na današnji predstavitvi dejala prevajalka. Camus si je delo zamislil kot obsežno zgodovinsko fresko, podobno Tolstojevi Vojni in miru, vendar mu je načrte prekrižala prezgodnja smrt v prometni nesreči. V romanu je Camus naredil zasnutek tega, kar naj bi postalo pripoved o otroštvu njegovega "prvega človeka". Pravzaprav ima roman številne avtobiografske značilnosti, obenem pa delo kaže tudi genezo vse Camusove drže v kasnejših letih kot tudi glavne ideje, ki jih je zastopal. Camus s tisoč podrobnostmi popisuje rojstvo na divjem alžirskem zahodu, odsotnost očeta, padlega čisto na začetku prve svetovne vojne, tako da se v romanu prepletata dve pripovedni ravni. Prva je spisana z otroške, mladostniške perspektive, druga pa predstavlja retrospektivni pogled zrelega moža. S tem tudi sam roman zapada v dva dela, iskanje očeta ter popisovanje otroštva in odraščanja.
Prvi človek sodi v Camusovem ustvarjalnem delu v tretji cikel, ki naj bi bil cikel ljubezni, razuma in sreče. Camus je namreč svoje delo natančno razdelil v tri cikle, v katerih je posamezne tematike obdelal s tremi različnimi tehnikami pisanja (proza, dramatika, esejistika). V prvi cikel, cikel absurda, ki obravnava Sizifov mit, sodijo roman Tujec, drama Caligula in esej Sizifov mit; v cikel upora, ki tematizira prometejski mit, sodijo roman Kuga, drami Pravični ljudje in Obsedno stanje ter esej Uporni človek. V tretjem ciklu naj bi se romanu Prvi človek, pridružila še drama z delovnim naslovom Doktor Juan in Don Faust, ter esej o Nemezis.
Obsežen slovenski prevodni opus Milana Kundere, pisatelja, ki že štiri desetletja živi kot češki emigrant v Franciji, je dopolnil še prevod drugega romana v francoščini z naslovom Istovetnost. Kundera se v njem po prepričanju prevajalca Skrušnyja znajde na koncu iskanja identitete, pri čemer zamenja temeljni instrument svoje artikulacije - jezik. S tem poskuša svojo emigrantsko izkušnjo tujca tudi v zunanji obliki, se pravi literaturi, izpovedati v nematernem jeziku. Istovetnost opisuje vsakdanjo ljubezensko zgodbo starejšega para, ki spričo neizbežnih bioloških sprememb zapada v prevpraševanje lastne identitete. Preko zgodbe romana se v njem razkriva neka temeljna sprememba Kunderovega pisanja, ki ne opisuje več človeka v primežu zgodovine in lomljenje ideoloških zastav, pač pa namesto ideologije vzpostavlja prostor imagologije, se pravi podob.