Goran Gluvić o naslovu predstave pravi, da je to nepojasnjena melanholija, ki dokončno prevzame vsakega pravega umetnika, kakršen je bil tudi Charles Baudelaire - navadno na vrhu ustvarjalnih moči združuje usodo, upanje, samoto, norost in beg onkraj zavednega. V tej predstavi so pesnika ujeli na železniški postaji v Parizu, ko se je odpravljal v Bruselj v zablodi, da bo tam našel ustvarjalni mir ali svojo muzo, ki jo pooseblja Zorčeva. Pesnik se pozneje zateče k sredstvom, ki bi mu pomagala najti navdih, vendar se seveda v daljšem času ne obnesejo. Tudi muza mu pobegne iz kovčka, edinega pripomočka v predstavi, in ostane v Parizu. Baudelaire odpotuje v Belgijo - s svojo norostjo, upanjem, samoto in končno usodo (bolezen). Zgodba išče idealno deželo, za katero se ob koncu izkaže, da jo skriva naše srce.

Avtorica, ki jo zanima predvsem raziskovalno gledališče, je plesalce poiskala med študenti ( Ariana Ferfila, Katja Šantl, Boštjan Ivanjšič in Marko Urbanek ), Gregor Zorc , ki bo odigral Baudelaira, pa prav tako končuje študij na AGRFT. Prizorišče in kostume je izdelala Tjaša Celestina , koreografijo je pripravil Igor Sviderski , glasbo pa je izbral Gluvić.