Ignac Golob, starosta slovenske diplomacije, državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve, je bil tudi naš, Dnevnikov ambasador, bralec in sodelavec, na katerega smo bili ponosni. Včeraj so objavili, da je odšel. Dogovor, ki smo ga sklenili, ko je pred dvema letoma nastopil funkcijo državnega sekretarja in smo zato ukinili njegovo redno kolumno v Zeleni piki, je tako padel v vodo - Slovenija je izgubila vrhunskega diplomata, mi kolumnista, ki naj bi se na naše časopisne strani vrnil po izteku mandata. Tedaj smo imeli žalosten pogovor: gospod Golob je z razumevanjem sprejel stališče uredništva, da visok državni funkcionar za časa take službe državi ne more biti naš kolumnist, vendar je trpko pripomnil: "Vi ne veste, da sem vsak teden živel za to kolumno, to je, kot da bi mi jemali otroka." Kolumni, ki nam jo je znal pošiljati z vseh koncev sveta, je dal ime Vsepovsod in on je res bil vsepovsod. V nekdanjo jugoslovansko diplomacijo je stopil leta 1952, leto dni kasneje je nastopil svojo prvo diplomatsko službo v tujini. Stockholm, Švedska, nato stalna jugoslovanska misija pri Združenih narodih, New York, jugoslovansko veleposlaništvo v Pekingu, veleposlanik v Mehiki, Kostariki, Hondurasu in Panami, pomočnik zveznega sekretarja za multilateralo, dvakratni vodja delegacije na konferenci o varnosti in sodelovanju v Evropi, Madrid in Dunaj, veleposlanik pri Združenih narodih, New York, veleposlanik v Mehiki, Hondurasu in Gvatemali... in potem osamosvojitev. Leta 1991 je Ignac Golob odstopil kot jugoslovanski veleposlanik v Mehiki, vrnil se je v Slovenijo in nekega dne prikorakal v uredništvo Dnevnika. Predložil nam je, da bi bil Dnevnikov dopisnik z brega Vzhodne reke, izdali smo mu novinarsko akreditacijo in Ignac Golob je, poleg tega, da je uradno dopisoval za Dnevnik, postal neuradni predstavnik tedaj še mednarodno nepriznane Republike Slovenije na sedežu OZN v New Yorku. "Jugoslovanom to ni bilo všeč," je zapisal deset let kasneje. "Še vedno so imeli precej trden mednarodni položaj in razmeroma dobre zveze. Uspelo jim je prepričati protokol OZN in policijo OZN, naj me poskusijo odstraniti iz prostorov Združenih narodov. Jugoslovanski diplomati so z veleposlanikom vred posedli v prvo vrsto, da bi opazovali dogajanje. Ni jim uspelo. Uradnik protokola je bil razočaran, toda postavna policista sta spoštovala mojo novinarsko izkaznico." Leta 1993 je prvič postal državni sekretar na zunanjem ministrstvu (pravijo, da so se ga na ministrstvu bali, ker je znal biti tako strog), istega leta je vodil slovensko delegacijo na preliminarnih pogajanjih o pridružitvenem sporazumu z EU. Leta 1997 se je upokojil, do leta 2000 je bil naš kolumnist, tedaj pa je ponovno odšel na Gregorčičevo oziroma v Mladiko. Da, bil je vsepovsod. Diplomatsko takten, uglajen, včasih oster, trd in piker, takoj zatem mehak in spravljiv, govoril je naravnost, pisal pa tudi, ampak vedno kot diplomat. Stara šola, klasika, "takih ne delajo več", vedno znova sklenejo ob takih turobnih priložnostih. O gospodu Ignacu Golobu to zares velja. Hvala za sodelovanje!