POT V LABIRINT
Po zasnovi se senzorialno gledališče precej razlikuje od "klasičnega": poudarek ni več na "zunanjem" dogajanju ali dramskem besedilu, temveč na notranjem doživljanju obiskovalca, ki je spodbujeno z uporabo vonjev, zvokov, okusov, dotikov... Uprizoritev je navadno postavljena v okolje labirinta, v katerem je eno najpomembnejših izraznih sredstev oblikovanje teme in tišine. "Ta vrsta gledališča teži k preseganju pregrade med občinstvom in nastopajočimi: obiskovalec postane popotnik v svoji lastni zgodbi, ki mu jo pomagajo oblikovati igralci - tako imenovani inhabitanti, `prebivalci` posameznih delov labirinta. Gledalec pravzaprav potuje po svoji notranjosti in se premika proti lastni viziji nečesa, kar želi najti. Zato se mora biti pripravljen odpreti, če hoče predstavo sploh razumeti," razlaga Hernandez.
Med izraznimi sredstvi ima posebno vlogo vonj, ki je naperjen proti tiraniji vizualnega. "Ta je zelo pomemben, saj je najbolj zanemarjeno čutilo, hkrati pa najmočnejše," pravi Barbara Pia Jenič Hernandez, umetniška voditeljica raziskovalne skupine Senzorium. "Seže zelo globoko, vendar ne nujno na zavestni ravni, saj ga zaznamo le, če je dovolj izrazit. Poetika vonjev je ena osrednjih dramaturških niti, ki spremljajo obiskovalca skozi labirint. Vonji odprejo spomine, zbudijo domišljijo in nasploh delujejo kot izraziti detonatorji notranjih občutij in zaznave."
Pri projektu Sprehajalec grehov je sodelovalo več kot deset inhabitantov; uprizoritev je za nastopajoče svojevrsten izziv, saj se na njej zvrsti približno petdeset gledalcev, ki vstopajo posamič na vsake štiri minute. Igralec ima torej prav toliko različnih predstav, četudi z enakim motivom, saj se mora vsakomur približati na drug način. Tudi svojo sobo oblikuje vsak inhabitant sam; Hernandez poudarja, da je ravnotežje pri tem zelo pomembno. "Osnovna težnja senzorialnega gledališča je, da obiskovalec doživi nekaj, kar ga transformira, ne pa, da prejme le še eno kulturno informacijo več," pravi Barbara Pia Jenič Hernandez. "V vsaki sobi mora dobiti izkušnjo, ki bo le njegova. Igralec mu torej ne more nečesa prezentirati, povabiti ga mora v skupno sobivanje; inhabitant mora biti dovolj senzibilen, da zna obiskovalcu s pomočjo čustev, mimike in organske soizkušnje predati isto sporočilo, ki bi ga sicer podal z besedilom, pri tem pa si pomagati z animacijo predmetov, uporabo zvokov, prostora ali intuicije - vse to se mora zliti v celostno kreacijo."
NIKOLI KONČANO DELO
Med predstavo igralci med seboj komunicirajo s posebnim meta-jezikom, s katerim si sporočajo o poteku dogodkov ali morebitnih težavah. "Paziti je pač treba tudi na varnost obiskovalcev," meni Hernandez. "Hkrati pa je treba nadzorovati ritem predstave: labirint je kot velik orkester, ki mora delovati usklajeno." Ob istem času je namreč v njem približno petnajst ljudi. "Za igralce to pomeni več kot štiri ure," poudarja Barbara Pia Jenič Hernandez. "In vsaka izkušnja mora biti nekaj novega za oba. Obiskovalec, ki pride v mojo sobo, ne sme čutiti, da sem to danes počela že petdesetkrat ali da sem morda naveličana; vsakič mora biti, kakor da je prvič." Število občinstva pri projektih, v katerih je nastopila do zdaj, ocenjuje na 22.000. "To pomeni prav toliko različnih intimnih izkušenj."
"Za nas je to delo nekakšen laboratorij, ki se nikoli ne konča in se najbrž tudi ne bo, saj je področje čutil neskončno," ugotavlja Gabriel. "Ko je v klasičnem gledališču predstava narejena, jo le še ponavljajo," dodaja Barbara Pia. "Tu pa se s premiero najpomembnejši del razvoja predstave šele začne: končno informacijo vanjo prinesejo obiskovalci, ki v njej pustijo svoj odtis."
V prihodnosti si želijo v Sloveniji ustanoviti center za raziskavo čutov, po zgledu šole za senzorialno gledališče Teatro de los Sentidos iz Barcelone in Madrida. "S centrom bi odprli več možnosti za izmenjavo izkušenj in omogočili nastajanje koprodukcij," pravi Hernandez, njegova sodelavka pa dodaja: "Sprehajalec grehov je naš najbolj dovršeni labirint do zdaj, vendar je sad dolgoletnega dela. Za stalno raziskavo pa bi potrebovali tudi ustrezen prostor, kjer bi lahko nemoteno delovali."
