Psihoterapevtka Frances Wilks je v svoji knjigi "Inteligentna čustva" o žalosti in žalovanju zapisala: "Žalost je naraven odziv na izgubo. Na poti skozi življenje izgubljamo marsikaj: videz, mladost, starše, prijatelje, službe, partnerje, možnosti, ljubezen in navsezadnje še življenje. Da bi se sprijaznili s temi izgubami, žalujemo za njimi, dokler jim nismo pripravljeni dovoliti, da odidejo."
ŽALOSTNI, ŽALUJTE
Kot vsa druga čustva ima tudi žalost svojo vlogo v našem življenju. Pomaga nam, kadar se je treba sprijazniti z izgubo, neuspehom ali velikim razočaranjem. Skozi občutke žalosti in žalovanje se poslavljamo od preteklosti, dogodkov, ljudi, zakona in od vsega, kar je z izgubo, ki nas je doletela, minilo. Ta proces je postopen in ker je žalost čustvo, ki nam odvzame energijo za dejavnost, smo v tem času bolj obrnjeni k sebi in svoji bolečini. To je zelo pomembno, saj se lahko le ob zavedanju svojih čustev in prizadetosti začne proces čustvenega celjenja.
Da je pomembno odžalovati, so vedeli ljudje že v preteklosti. Poznamo številne običaje, ki so narekovali določen čas in način žalovanja. Skupen vsem tem običajem je namen - človeka usmeriti v soočanje s svojo izgubo, bolečino in žalostjo. Vse to zato, da se bo lahko, ko žalovanje mine, polno vrnil v življenje.
Žalost, še zlasti, če je vzrok zanjo huda izguba ali prizadetost, zahteva, da se ji posvetimo. Ne odvračajmo pozornosti preveč stran od nje, raje ji dovolimo, da se sprosti skozi solze, občasno samoto, pogovor, v naravi in ob dejavnostih, ki nam prijajo. Če občutke žalosti zatremo, s tem žalost le prekrijemo in čez čas bo morda našla izhod skozi depresijo, otopelost, tesnobo ali pa nam bo primanjkovalo volje do življenja.
Čeprav je žalost družbeno sprejemljivo čustvo in jo okolica sprejema, pa prevečkrat pozabljamo, da je žalost kot reka, ki ji dolgo ne vidimo konca. To pomeni, da potrebujemo čas za dokončanje žalovanja. Od bližnjih to zahteva določeno potrpežljivost, podporo, sočutje in seveda razumevanje procesa žalovanja.
PROCES Z VEČ STOPNJAMI
V pomoč nam je lahko, če poznamo proces žalovanja in dogajanje v njem. Seveda se ljudje razlikujemo tudi po doživljanju žalosti in odnosu do izgube, a vendar so psihoterapevti na podlagi raziskav opisali tri značilna obdobja, ki se nadgrajujejo in služijo namenu poslavljanja od preteklosti.
Ko nas doleti fizična in čustvena izguba, se bolj kot žalost pojavijo različna druga čustva ali šok. Naši psihološki obrambni mehanizmi pa lahko sprožijo tudi zanikanje izgube. Občasno se nam zdi, da to, kar smo doživeli, ni resnično, sprašujemo se, zakaj se to dogaja nam, in upamo, da se bo življenje vrnilo v stari tir. Lahko doživljamo občutek krivičnosti, jezo, strah, tudi krivdo in mnoge druge občutke. To so najznačilnejša znamenja prvega obdobja žalovanja. Za vsemi tovrstnimi mislimi in občutki pa se dogaja proces prilagajanja na izgubo in nove razmere.
Počasi drsimo v drugo obdobje žalovanja, v katerem se zanikanje situacije in druga močna čustva malo umaknejo ter dajo prostor žalosti. Doživljamo jo kot osamljenost, zapuščenost, brezizhodnost, kot čustveno in včasih tudi telesno bolečino in podobno. Če lahko jokamo, je to olajšanje, ki sprošča notranjo stisko in napetost. To je lahko dolgo obdobje, v katerem se čutimo osamljene, četudi so ljudje ob nas. Obtoževanja in vprašanja so manj pogosta, namesto njih pa se začenja sprejemanje ali sprijaznjenje z izgubo. V tem času nam je v pomoč, če se lahko s kom odkrito pogovarjamo o svojem doživljanju. Tako se bo krajšal čas akutne žalosti in bliže bomo sprejetju.
Da bi lahko zaživeli naprej, si moramo pozdraviti rane. To je mogoče le, če sprejmemo izgubo. Tako tretje obdobje žalovanja prepoznamo po tem, da so misli vse bolj usmerjene v sedanjost in tudi v prihodnost ter manj v preteklost. Zdaj zares sprejemamo izgubo in se ne borimo proti njej. Življenjska energija in vitalnost se ponovno krepita. Nastopil je čas za korak naprej. To ni pozaba, temveč obrat k novemu življenju, ki ne zanika lepote in izkušenj preteklosti. Prebujati se začne veselje do življenja in drobnih radosti. V tem obdobju smo še previdni v stikih z zunanjim življenjem in bolj ranljivi. Notranja trdnost se postopno gradi na temeljih, ki so lahko močnejši kot prej. Žalovanje se počasi končuje in novo življenje vstopa v nas.
Tudi, ko se človek že poslavlja od žalovanja, lahko še doživlja obdobja potrtosti in žalosti. Od posameznika in njegove narave pa je odvisno, kako dolgo bo proces žalovanja trajal. Če smo v stiku s svojimi občutki, bomo vedeli, kdaj smo toliko odžalovali, da smo pripravljeni na nove izkušnje prihodnosti.