Mediteran je oljka in ovca. Od tega dvojega lahko živiš vse življenje.

"Oljka in ovca, to je Mediteran," je na otoku Ižu pri Zadru rekel Rakovac. Tako kot vsi drugi je tudi on odšel na morje. "Redukcija potreb na dve, tri stvari, ki so nujno potrebne za preživetje." Sklenil je, da množice Slovakov, Poljakov in Romunov, ki goli živijo v prikolicah in šotorih, razumejo privlačnost njegovega življenjskega prostora. Sam ga razume kot prostor vzajemnosti. Pod oljko, ki jo je sam posadil na otoku, kjer je družinska hiša njegove žene, je razpletel zgodbo o tem, kako je pripoved o obskurni epizodi mediteranske zgodovine postala uspešnica.

Kdaj ste rojeni?

Leta 1939.

Kje?

Zvenite kot uradnik anagrafa. V Rakovcih. Villa di Racozzi, comune di Monpaderno, distretto di Parenzo. Suddito del regno d´Italia e del impero d´Abbissinia. Emilio Luciano Racozzi sem bil rojen, gospod. Na vašo uslugo.

Pod Italijo?

Pod Italijo. Hrvati in Slovenci smo bili prvi Judi. Nismo pa smeli biti Judi. Morali smo biti arijci. Bili smo negusi, ampak nismo smeli biti negusi. Ne. Ducejeva ideja konkviste je bila prisiliti barbare v Dantejevo kulturo.

Ideja je bila izvirna.

Kje neki. To je bila doktrina osvajanja rimskega cesarstva. Mussolini je bil imitator.

Torej ne fizična eliminacija...

Ne. Ne. Ne.

Ampak podreditev?

Akulturacija. Asimilacija. Dekret za spremembo imena je dajal tri možnosti. Redukcija, vrnitev v izvorno italijansko obliko ali popolna zamenjava imen, ki bi lahko zvenela žaljivo. Tako je iz Rakovca nastal Racozzi. Iz njega je potem nastal poročnik bojne ladje v jugoslovanski vojni mornarici in pisatelj Milan Rakovac.

Mi prihajamo na morje k vam brez kulturne subagende. Na morje se gremo kopat. V kakšno kulturo pademo?

Pridete v svoj lebensraum. Pridete v prostor, v katerem smo bili skupaj pod Avstrijo, pod Italijo in v Jugoslaviji. Če štejem samo zadnji dve stoletji. Ni točke, kjer se nehajo Slovenci in začnejo Hrvati ali Italijani. Kopate se v prostoru vzajemnosti. V vodah naših vzajemnosti. Jergović bi se gotovo strinjal z mano, ampak še veliko drugih. Pridete na slovensko ali slovansko morje v drugi državi.

Zapelje nas privlačnost Mediterana. Kaj pa tukaj v resnici je?

Mediteran je oljka in ovca. Od tega dvojega lahko živiš vse življenje. Če ena oljka dobro obrodi, ti da sto kilogramov oliv, iz tega se naredi dvajset litrov olja. Ovca ti da liter mleka, in to je vse, kar potrebuješ. Mediteran je revščina. Berite Alberta Camusa. Prvi človek. Pelje vas v najrevnejše četrti Alžira, kjer je odraščal. Opisuje vam belo četrt, kjer živijo bogati belci. Arabsko četrt, kjer živijo bogati Arabci. In potem velika revna periferija, kjer je živel sam. Njegovi sosedje so Španci, Arabci, Francozi, Italijani. Vsi živijo skupaj s pomočjo enega osla, ene oljke, enega ukradenega mandljevca. Tam deluje skoraj mistično bratstvo reduciranih življenjskih možnosti in potreb, kjer nimaš skoraj nič, imaš pa skoraj popolno mentalno in čustveno svobodo. To je Mediteran, v katerem jaz živim. To nas vleče. V ta Mediteran pridete in živite štirje v eni prikolici, v enem šotoru, brez obleke, skoraj brez drugih potreb, kot je potreba po delitvi občutka svobode.

Kaj od vas dobijo kontinentalci?

Stik z Aleksandrijo, z Marseillom, z Dračem. Krasno mesto, Drač. Lepi ljudje. Istanbul, Aleppo, Capri. Kot je napisal Paolo Rumiz v Repubblici v seriji reportaž Do Lepanta, je seveda tam tekla vojna do iztrebljenja. Ampak kaj je bilo pred bitko in po bitki? Trgovina, plesi, diplomati, svatbe. Turki in kristjani so živeli skupaj mediteransko življenje. Saraceni in senjski uskoki. Tu notri iščite definicijo Mediterana. Želite kaj bližjega? Odprite večjezično revijo Eureggio, ki jo ureja Enrico Maria Milić. Če reduciramo Mediteran na linijo Gradež, Tržič, Trst, Koper, Pulj, se tukaj samoumevno prehaja iz enega jezika v drugega, iz enega dialekta italijanščine, slovenščine, hrvaščine v drugega, in ljudje zanjo še nemško. Da ne govorim o angleščini, ki jo razume zadnja mona na Novi Gvineji.

Objektivno so se ti jeziki vedno razumeli. Vedno so se prebijali drug v drugega. Jaz v svojem pisanju seveda pretiravam, ker eno repliko navržem v italijanskem dialektu, drugo v hrvaškem. Ampak v krčmah v Istri to lahko slišite. Res je, da se za isto mizo morda ne govorijo vsi jeziki hkrati, ampak v istem prostoru pa ja. V tem nisem sam. Tu je Patrizia Vascotto s klubom 85, Marko Kravos, Forum Tomizza, Motovunski festival, redakcija Batane v večjezičnih paginacijah. Vse to pripada naši mediteranski kulturni dediščini. Vzajemnost. V to stopate od začetka poletja do zgodnje jeseni.

Kaj pa so meje? Tukaj se v dveh generacijah politična meja premika od železne zavese do schengena. Obe meji sta relativni. Jezikovne meje pa so resnične.

Seveda so resnične. Ker so hkrati tudi meje kultur. Vendar imamo hkrati s tem tudi izkušnjo petsto let benečanske uprave, ki je predpostavljala kulturno toleranco na celotni obali. Kilometer od morja so se začeli barbarski kraji. Prva vas nad Porečem se imenuje Varvari. Tam okoli je potem nekaj Ščavunij. Na naših območjih je vedno bil kaos. S temi Morlaci, Albanci, Bošnjaki, Hrvati, Serbi. Črnogorci, ki so jih Benetke mamile, da se tam naselijo. Ni jih bilo težko premamiti, dobili so zemljo in oprostitev davkov. S čim so se hoteli ljudje identificirati? Z mejo.

Tako je rekel tudi Fulvio Tomizza, ko je v Trevisu prejemal nagrado. "Mi identifico con la frontiera." Identificiram se z mejo. Kaj lahko tako banalna fraza pomeni? Sprejemam mejo. Vsekakor da. Ampak to pomeni, da sprejemam tudi prehajanje meje, še posebej, če je prepovedano, nelagodno, čudno. Meja zbudi željo, da bi šel tja čez, na drugo stran. Kaj je bolj človeškega? To nas drži pokonci. To ostaja živo v moji generaciji na obali in mislim, da tudi v drugih generacijah. To je v nas vsadila Venezia. V ekonomski politiki je bila neusmiljena. Jadran je imel petsto solin. Bela sol se je na obali od Kopra do Ulcinja zapakirala v vreče, zapečatila s svincem in na galejah odpeljala v Benetke. Rjava sol je ostala za domačine. Hrastova debla so bila numerirana na steblu in v registru. Vse drugo je bilo odprto.

Od kod mislite, da je prišel Trubar? On je Slovenec iz notranjosti, nedvomno. Naredil pa se je v Trstu, z Goričanom Sebastjanom Kreljem. Prve slovanske knjige so tiskali v Benetkah. Glagoljaški breviarij je tiskan tam. Obstaja ukaz koprskemu županu iz petnajstega stoletja, da se mora v dvanajstih koprskih akademijah učiti "ambe le due lingue Slave". Ne il Slavo, ampak le due lingue Slave. Neki pameten dožev svetovalec je že takrat razlikoval hrvaški in slovenski jezik. Če hočeš vladati lokalnim teritorijem, moraš to znati razlikovati. Jezik je seveda bariera, ampak je že premagana. V Bujah in Umagu vsaj dvajset odstotkov prebivalstva zna slovensko, tako kot v Kopru znajo hrvaško in italijansko. Tako je bilo za časa Benetk, za časa Avstrije in danes. Potrebe, interes, trgovina in potem radovednost.

Kaj je na drugi strani Dragonje? Koga ne bi zanimalo. Ne glede na carbonare, iredentizem, naše narodnjake in hrepenenja do Trsta in lepe Vide. Kako gre pesem? Buči, buči morje Adrijansko, nekoč ti bilo si slovansko. Prav. Zdaj si ponovno to. Ampak si tudi afrikansko, arabsko, francosko in kitajsko.

V svojih pisnih praksah ponujate idejo koeksistence, paralelizma, križanja, mešanja.

Da. Da. Da.

Dajete pozitivno identiteto ozemlju, ki v šolskih učbenikih nastopa kot Izrael in Palestina. Kot zaporedje konfliktov. Kje najdete pozitivno interpretacijo?

Nisem si je izmislil. In nisem naiven nevednež, če to mislite. Lahko vas zamorim s sovraštvom, da boste črni. Zanalašč sem tendenciozen in ustvarjam virtualni svet koeksistence. Če sem fantast in fantazmagoričen, sem na Mediteranu v dobri družbi. To je bil tudi Niccolo Tommaseo. Leta 1848, ko je cela Italija pripravljala združitev, je zanetil upor v Benetkah. Bil je Hrvat po rodu iz Šibenika z italijansko kulturo. Nikola Tomaš je postal Niccolo Tommaseo, pisec niza italijanskih slovarjev, ki jih je D´Annunzio nosil s sabo v letalu, ko je z letaki bombardiral Dunaj in Pulj. To je tudi Angelo Vivante, Fausta Cialente, Fulvio Tomizza, Kosovel. Kosovel bi bil moral nadaljevati Gregorčičevo delo. Pokončati preklete Lahe. Dokončati posel s prekletim Italijanom. V jeseni prileti brinjevka na Kras in lovec jo ubije. In na drugi strani. Evropa leže, Ljubljana spi. Z malo socialne zavesti in veliko svobode se ustvarja ta svet, ampak on obstaja že petsto let. Že pod Avstrijo so v Trstu, Pulju in na Reki nastali slovenski, hrvaški in češki bankirji, ladjarji, veletrgovci. Avstrija je bila dedič beneškega internacionalizma. Južnoslovanska izkustva dvajsetega stoletja so premalo za razumevanje tega sveta. Pred tem je vsaj sedem stoletij nečesa drugega.

Tudi če je sožitje fikcija, jo velja graditi.

Hočemo biti realisti? V Trstu, Gorici in Istri je šlo za mi ali oni. Šlo je za teritorij, tako kot v Srebrenici. Vse drugo je literatura. Ampak vseeno je zmagovalo življenje običajnih ljudi. Fašizem gor, fašizem dol, vojna sem, vojna tja. Imaš dvajset hektolitrov vina. Pet jih potrebuješ zase, plačati moraš davek, ostalo moraš prodati. Moraš k Italijanu, ker je trgovec. Oče je imel osem volov, konje, osle, krave. Kovač Italijan je prišel podkovat k nam. Moralo se je živeti. Formula koeksistence je evropska formula pred Evropo.

Le quatro ragazze Wieselberger Fauste Cialente je najlepši tržaški roman, lepši od Tomizze. Dolgo časa je živela v Aleksandriji, ki je literarno najbolj inspirativno mesto v Sredozemlju. Imaš vsaj dvajset piscev, ki so stalno govorili o sožitju. Ko pridete iz Evrope na Mediteran in goli skačete po skalah, ste sredi resničnega sveta.

V zadnjih desetletjih je v naš besednjak prišla nova kategorija. Odhod v Evropo. Pristop k Evropi. Priključitev. Kaj mi nesemo tja s sabo, poleg sonca in morja?

Naš prispevek je ogromen. Nimamo Rousseauja in Diderota, imamo pa Hermana Slavinca v dvanajstem stoletju. Herman Dalmatini so mu rekli. To je bil hierarhično nepomemben menih iz Žminja. Škof iz Toleda ga je skupaj z angleškim opatom poslal v Aleksandrijo v Egiptu. Španski kler je bil v kontaktu z Mavri. Kontakt ni potekal samo čez sablje. Skozi perzijsko in arabsko filozofijo in poezijo so ponovno slišali za starogrške spise. Hermana Dalmatinca so poslali v Aleksandrijo, da prinese starogrške tekste v arabskem prevodu, ker so njihovi predhodniki te knjige zažgali. Niso zažgali samo starogrških poganskih knjig, ampak vse, kar ni bilo katoliško. Evropejci so šli po lastne knjige na Mediteran. Dalmatini je bil eden od ljudi, ki so prinesli knjige. O biti je potem napisal tudi svojo knjigo.

Kaj pa po dvanajstem stoletju?

Šestnajsto stoletje. Trubarjev sodobnik Matija Vlačić Iliri iz Labina je prvi od naših, kakor je govoril Luter. Ko se je uprl pogodbi s papežem, je postal "tista ilirska kača". Kaj so naredili Vlačić, Sebastjan Krelj in Trubar? Vlačić prosi plemstvo, naj v Regensburgu odpre slovansko univerzo. Rogajo se mu, da je samo on in nekaj menihov. On pravi, prav, pa dajmo v Celovcu. Pazi! Leta 1520! Mislim, da so ime Slovenija prvič formalno izgovorili šele v Šempasu. Trubar govori o Korotanih, Kranjcih in tudi o Slovencih. Ne vem, na koga misli, nisem ga dovolj natančno bral. Ampak oni mislijo politično. Razlikujejo Bošnjake od Hrvatov, Hrvate od Srbov, Srbe od Bolgarov. V petnajstem stoletju, ko bi bili morali biti fanatiki verskega purizma in nič drugega. Tu je Andrija Mohorovičić, po katerem se imenujejo geološke plasti v zemlji. Naš človek.

Pojdite na Hvar. Tam so trije meni zelo dragi spomeniki. Eden izumitelju daktiloskopije, ki je doma iz mesta. Potem človeku, ki je snel italijansko zastavo z ladje Re d´Italia v bitki pri Visu. Tretji pa mi je najljubši. "Tukaj je Ivan Carić ulovil petsto sodov sardel tega in tega dne leta tisoč osemsto in nekaj." To je Mediteran. Ni Hrvatov, ni Srbov, ni cesarja, ni niti domovine, ni zastave, ni zmage, ampak človek, ki je ujel petsto sodov sardel, vsak sod pa je težak štirideset kilogramov.

Poznate Rivo dei schiavoni v Benetkah? To je naša obala. Ni tako poimenovana z žaljivimi nameni. Benečani so bili fini ljudje. Tržaški iredentisti so temu imenu dali samo žaljiv pomen, ki je seveda impliciran v njem. Schiavo, barbaro, ščavo. Benečani so tako poimenovali obalo v zahvalo in z občudovanjem. Schiavoni so bili pomorski kapitani, Marin Držić, Ruggiero Bošković, Gundulić, Jurij Dalmatinec. To so bili kiparji, filozofi. Petris. Petrić. Petronio. Eden najbolj znanih filozofov šestnajstega stoletja. Doma s Cresa. Kaj smo dali? Če smo dali Kocbeka in Kosovela, je čisto dovolj. Kosovel je zame eden od stebrov evropske poezije. Vse smo dali. In dobili, seveda.

Vaša drama Riva i druži kaže nek drug svet. Vse, kar smo se učili o tem, kako so Italijanih odšli iz Istre, se obrne na glavo.

Tudi vse, kar so mene učili kot sina narodnega heroja. Oni so odšli, mi smo prišli.

Zdaj se vsa zgodovina interpretira po političnem ključu. Kaj se je po vojni zgodilo v Istri, da smo morali to izbrisati iz spomina? Katero zgodbo pripovedujete?

Zgodilo se je to, kar je najtežje priznati. Ellio Vittorini. Komunist, partizan in sijajen pisec, ki je v tridesetih letih pripeljal ameriško literaturo v Italijo, je to lepo tematiziral. Vsa umetniška pamet se je zgražala nad bombardiranjem Dresdna. Churchill cinično odgovarja, da mora biti nemški narod kaznovan, ne pa samo Hitler in nacisti. Vittorini se ob njem sklicuje na krščansko pravico do maščevanja in kazni. To je leta 1944, ko fašiste Italijani linčajo po svojih mestih. Takoj ko italijanski partizani osvobodijo mesto v severni Italiji, letijo fašisti v jame. Samo okoli Milana in Bergama je bilo pobitih okoli dvajset tisoč fašistov. Lovili so jih po ulicah in ubijali z noži, z zidaki, jih obešali. O tem se ne govori. Pasolini se je tega nekaj malega dotaknil v Saloju.

Kaj se je torej zgodilo v Istri? V Istri sta Italijane doletela maščevanje in strašna kazen. Kazen je bila neusmiljena. Zato sem napisal Riva i druži. Tako kot zmaga ima tudi kazen globoke zgodovinske korenine. Eden od Stuparichev je pisal, da je v požaru Narodnega doma videl tudi požar, ki bo Italijane odnesel iz teh krajev. To je nevaren teren. Takšne kazni ni mogoče pravno utemeljiti. Tri ali štiri tisoč Italijanov je bilo ubitih. Italijani, fašisti, civilisti, to je težko reči. Vsekakor neoboroženih ljudi. Hrvaški in slovenski partizani so brez sodišča pobili te ljudi med vojno in po vojni. To ni pravica. To je kazen in maščevanje.

Imamo v teh okoliščinah pravico do maščevanja?

Da. Imamo pravico do maščevanja. To je edino, kar nas opravičuje. Nekoliko me je sram, ker nihče ni napisal pravice do maščevanja. Janez Stanovnik je prišel blizu. Pri gramozni jami je rekel, da ko bo gospod Fini prišel na gramozno jamo, bodo slovenski partizani prišli na fojbo v Bazovici. Imamo pravico do maščevanja. Ko zmagovalec pride v Jeruzalem, se prepusti strasti in slavju. Prebivalstvo pa plača davek v krvi. Ta davek je vedno nesorazmeren.

V knjigi in v drami se nad nikomer ne navdušujete.

Ne. Seveda ne. Bilo bi nespodobno.

Tudi ne obsojate.

Ne pade mi na pamet.

Ne pišete zgodovine?

Niti najmanj.

Kaj potem počnete?

Dva motiva. Hotel sem napisati roman, ki gre v antiroman in v rušenje tabujev. Pisal sem ga leta 1983. Nekaj let po Titovi smrti. Takrat sem bral Manhattan Transfer Johna Dos Passosa. To me je inspiriralo. Fiction-faction. Konkreten razlog, da sem jo začel pisati med sestanki izvršnega sveta občine Pulj, kjer sem bil podpredsednik, pa je bil roman Boljše življenje Fulvia Tomizze, ki sem ga takrat prevedel. V meni je zbudil potrebo, da se Južni Slovani pokažemo kot plemeniti in široki in da pokažemo kesanje, kot ga je pokazal Fulvio Tomizza. Njegov lik je zvonar Martin Crusich, ki preživi skoraj celo dvajseto stoletje. Države se menjajo, menjajo se tudi duhovniki. Slovaki, Avstrijci. Italijani, Hrvati, ponovno Italijani. On ostane živ, sin umre v partizanih. Ko partizani pridejo v Materado, on kriči.

"Ma dove e il mio Antonio? Kje je moj Antonio?"

Mlada partizanka ga poboža po solznem licu in mu reče: "Verra. Verra il tuo Antonio. Prišel bo, prišel tvoj Antonio."

Oni so ga ubili.

Takrat je bila cona B. Ljudje odhajajo. Eksodus. Ljudje so se naužili komunizma in kolektivizma in gredo.

On, isti Martin Crusich, ki so mu ubili sina, pa jim govori: "Ma dove ande? Ma, kam greste? V pičko vaše matere, budale. Ostanite tukaj."

Zveni, kot da ste pisali o sebi.

Seveda sem pisal o sebi. Tri moje družine so kot Hrvati bežale iz Italije v Kraljevino Jugoslavijo. Mamin stric Banko Gašpar je bil tigrovec. Dobil je trikrat po devetindevetdeset let robije in jo je zbrisal. Dedova sestra z družino, očetovi sorodniki z družino. Vsi so pobegnili v Jugoslavijo pred Italijani. Vse tri družine nekaj let kasneje bežijo v Trst. Bali so se komunizma in hočejo bolje živeti. Bežijo. Zdaj so v Avstraliji, v Urugvaju, v Ameriki. Človek vedno piše o sebi.

Gibboni, mislim, poje tisto pesem "mora bit, da je lakše umrit nego ljudima reči oprosti". No, IX. korpus in 43. istrska divizija ne bodo priznali nikoli. Vpraševal sem moje partizane.

"Prav, zajeli ste jih. Pa jih je bilo treba ubijati in metati dol?"

"Molči, mulo. Ne mešati star drek."

To je dober odgovor. Ne mešaj starega dreka.

Privlačno je, ker ni tako star. Pogovarjava se na dan, ko je ob osmih zjutraj po Zadru korakala godba na pihala, v Kninu in tukaj na Ižu visijo zastave. Praznujete dan zmage, ker se je na ta dan končala Nevihta in je bil Knin osvobojen. To je bila sijajna vojaška zmaga. Čestitam.

Hvala.

Obstaja velik razlog za praznovanje. General Gotovina, ki je vodil operacijo, pa je v Haagu obtožen vojnih zločinov. Pred dvema tednoma so v Beogradu ujeli Radovana Karadžića...

Ki je ukazal poboj v Srebrenici in je kriv smrti dvesto tisoč muslimanov.

Riva i druži je aktualna zgodba. Premiero sem gledal v Avstrijskem gledališču na Reki, v mestu, iz katerega so bili leta 1954 pregnani Italijani. Kako ne bi pomislil, da je dvorana polna, ker jo ljudje gledajo kot svojo zgodbo.

Bil sem v mestu Lissone blizu Milana, kjer vlada Severna liga. Italijani imajo dva praznika. Eden je dan spominjanja, eden spominski dan. Eden je partizanski, eden za ezule. Ne vem, kateri je za koga. V Lissonu so ju priredili na isti dan in me povabili, da nekaj govorim. Govoril naj bi študentom teologije.

"Pa vi veste, koga vabite? Jaz sem, veste..." sem stokal.

"Vemo, vemo. Prav vas so priporočili."

Ko so Avdić in Kadijević in Mladić bombardirali Hrvaško, so katoliki iz Lissoneja v Pulju vozili humanitarno pomoč.

"Kličete volka, da čuva ovce. Veste, kaj pišem?"

"Vemo, prav zato."

"Prav. Pa pridem."

Tam sem slišal nov izraz. Trd kot Hrvat. Dur com un Croat, v tem dialektu, ki je bil bolj francoski kot italijanski.

Zanimivo. Zakaj?

Tam je bil neki zgodovinar, pa sem ga vprašal, od kod to.

"Zaradi Radetzkijevega pohoda, ne?" mi je odgovoril.

Ko je natepel Italijane pri Solferinu, je dal vojski tri dni prosto, da se zabava po mestih. Tako dela zmagovita vojska. Loviš ženske, vdiraš v trgovine, delaš, kar te je volja. Hrvati, ki jih je bilo pol Srbov iz Krajine, so bili seveda bolj navdušeni od Tirolcev in Čehov. Če si svoboden, ni meja.

Ne bom pridigal in apostoliziral.

Za balkanske vojne ni nobenega opravičila. Lahko bi ga našel v edini kolektivni žrtvi. V Bošnjakih. V bosanskih muslimanih. Do Daytona so bili žrtev in nič drugega. Preprosto zato, ker niso klavci. Vsi drugi pa smo. Pika.

Ko se to ponavlja, je Ruanda Afrika, mi smo pa Evropa? Kaj je bilo za časa Trubarja? Tridesetletna vojna. Nemški krščanski vojaki zažigajo nemška krščanska mesta in posiljujejo nemške ženske.

Bomo vlekli paralele? Pa dajmo. Edini kolektivni zločin druge svetovne vojne, ki ni bil kaznovan, je italijanski fašizem. Sodili so generalu Mariu Roatti, ki je preko Vatikana pobegnil v Španijo. Zgodba je preprosta. Socialisti in komunisti so imeli po vojni več kot petdeset odstotkov glasov. Togliatti, ki je bil minister pravosodja, komunist, je podpisal dekret o aboliciji. Nemčija je naredila globinsko denacifikacijo, Japonska pa demilitarizacijo. Italijani niso plačali svojih zločinov. Zato je prišlo do amnezije. Razen Giorgia Bocce, ki se roga fojbam in pravi, da smo bili 16. maja 1945 Hitlerjevi zavezniki, kaj bi še radi?

Gotovina je tam mogoče najbolj čistih rok.

Mnogo drugih bi moralo biti v Haagu. Za uboj nekaj sto srbskih starcev, ki niso hoteli iz Krajine, niso mogli. To je madež na zmagi. Tako kot je madež na IX. korpusu in 43. diviziji. In Vuja. Vojna uprava jugoslovanske armade.

Ali ni dobro, da vojaška zmaga ni čista? Da ob zmagi težko slaviš vojno?

Morda je madež res koristen. Petnajst tisoč let zgodovine nam ponujajo vojaško slavo. Od tistega bedaka iz Termopila, ki je pritekel, obvestil Atene in umrl, do Hanibalovih slonov, IX. korpusa, Črne legije, belih, domobrancev nam ponujajo vojaško slavo in prisego Hitlerju kot domoljubno dejanje. Moja drama uspeva, ker je v Sloveniji in na Hrvaškem živ antifašistični ambient. Poleg tega, da sem dober pisatelj. Vzel sem si pravico, da rečem vse, kar se mi zahoče. Briga me.