Intelisano ni kateri koli tožilec. S pomočjo njegove sistematske preiskave so leta 1994 v Rimu pred sodišče postavili kapitana SS Ericha Priebkeja, obtoženega za pokol nedolžnega italijanskega prebivalstva. S podobno raziskovalno vnemo je Intelisano zdaj vzel v roke zaprašene arhive o vojnih zločinih italijanske vojske in ponovno odprl preiskavo.

Leta 1951 ni bilo soglasja

V daljšem članku, ki ga je včeraj objavil milanski Corriere della Sera, tožilec pojasnjuje razloge, zakaj so italijanska grozodejstva tako dolgo počivala v samoti.

Na osnovi 800 sodnih prijav v med letoma 1946 in 1947 je italijanski parlamentarni odbor, ki ga je vodil Luigi Gasparotto, odprl preiskavo, ki je bila zaključena 30. junija 1951. Izsledki preiskave so za 33 italijanskih vojaških častnikov, med katerimi sta tudi general Mario Roatta (poveljnik druge italijanske armade v Jugoslaviji) in general Mario Robotti (poveljnik enajstega italijanskega korpusa, ki je slovel po svoji krvoločnosti), zahtevali sodni proces z obtožnico, da so na Balkanu "uporabljali nedovoljena vojna sredstva in se posluževali nezakonitih represalij". Že mesec dni kasneje, se pravi 30. julija 1951, pa je vojaški sodnik proces zavrnil zaradi "pomanjkanja načela vzajemnosti, ki ga določa 165. člen vojaškega kazenskega zakonika v času vojne".

"Pozor, sodišče s tem ni zanikalo obstoja vojnih zločinov italijanske vojske," mi je včeraj po telefonu, čeprav na počitnicah, dejal tožilec Intelisano. "Gre za vzajemnost, po kateri bi, če poenostavimo, pred vojaško sodišče morali postaviti tako odgovorne za zločine nad prebivalstvom tedanje Jugoslavije kot tudi tiste, ki so bili odgovorni za pokole v fojbah," je pojasnil Intelisano in poudaril, da leta 1951 o tem očitno ni bilo soglasja.

Sprememba klavzule 165. člena vojaškega kazenskega zakonika leta 2002 ter nekatere zgodovinske raziskave in publikacije so Intelisanu omogočile, da se je ponovno lotil starih dosjejev. Toda paradoksalno je, da je usoda procesa zdaj odvisna od tega, ali je kateri od vojnih zločincev še živ, pravi Intelisano.

Intelisano v gradivu, ki ga proučuje, ne omenja raziskave mešane komisije slovenskih in italijanskih zgodovinarjev, ki so pred leti objavili publikacijo o vojnih zločinih na slovenskih in italijanskih tleh. Tožilec se poleg arhiva iz 50 let poslužuje tudi nekaterih italijanskih zgodovinskih in publicističnih del, ki obširno poročajo o italijanskih grozodejstvih med drugo vojno. Preiskava še ni zaključena, mi je dejal tožilec, ki je pokazal zanimanje za dejstvo, ki ga je leta 1996 v svoji knjigi La Caverna Dei Sette Ladri omenil Gianfranco Piazzesi, o kateri smo v Dnevniku že poročali. Gre za domnevno izmenjavo uslug med Josipom Brozom Titom in Palmirom Togliattijem, vodjem italijanskih komunistov, ki je bil leta 1947 minister za pravosodje. Tito naj bi za povrnitev dobršnega dela zaklada Karadžordževićev, ki so ga Italijani odtegnili kraljevski hiši na začetku vojne, Italijanom zagotovil, da se bo Jugoslavija odrekla zahtevi o sodnih procesih proti italijanskim vojnim zločincem.