Nekje med prvima dvema mastodontoma in množico drugih bi lahko umestili Arles, antično mestece na robu Provanse, ki si v juliju prav gotovo zasluži obisk kulture željnih počitnikarjev. Takrat namreč njegovo arhitekturno in naravno privlačnost dopolnita dva večdnevna dogodka. Najprej mednarodno fotografsko srečanje, Rencontres d'Arles, eden najpomembnejših fotografskih dogodkov v Evropi, ki se vsako leto osredotoča na izbrano področje. Letos je bila to moda, saj je bil glavni selektor arležanski modni kreator Christian Lacroix, ki je večino razstav v mestu (v uradnem programu jih je okoli dvajset) odmaknil od reflektiranja in dokumentiranja realnosti k predvsem estetizirajočemu pogledu. Vsako leto po izteku otvoritvenega tedna fotografskega srečanja s konferencami, javnimi projekcijami in odrskimi inscenacijami, ki mestne ulice dobesedno prekrijejo s fotografijo, v mestu sicer čez vse poletje ostanejo na ogled razstave, a poudarek se s fotografije prenese na glasbo.

Že tradicionalno se namreč takoj za tem srečanjem začne glasbeni festival Les Suds - festival juga ali južnih glasb, ki je bil prvotno namenjen predvsem tradicionalnim glasbam z juga Evrope ali pokrajin, ki za Evropo pomenijo jug, in izpeljavam iz njih. Zdaj pa je - letos v svoji 13. izdaji - splošneje prerasel v festival glasb sveta, ki vendarle še nekoliko ohranja idejo o glasbah iz toplih, sproščenih "južnih" pokrajin. Tudi zato, ker je taka odprtost in sproščenost značilna za vzdušje celotnega festivala, s katerim dobesedno živi vse mesto. Koncertne dogodke namreč po receptu, ki mu sledi tudi naša Druga godba, pa verjetno še kakšen tovrsten festival, razporedi na več prizorišč, ki ustrezajo različnim zvrstem ali "dimenzijam" koncertov - intimnejše koncerte na notranje dvorišče nekdanje mestne nadškofije; večje, zvezdniške koncerte na oder amfiteatrskega antičnega gledališča; alternativnejše, bolj zabavljaške dogodke na najzanimivejši odprt nočni oder sredi velikanskega, opuščenega in večinoma razkritega kompleksa nekdanjih železniških delavnic na robu mesta, niza stavb, od katerih nekatere že obnavljajo z namenom preureditve celotnega zemljišča v sodobno kulturno središče. Načrt, pri katerem sodeluje kar nekaj javnih in zasebnih investitorjev, ima namen mestu poleg značaja kulturnozgodovinskega spomenika zagotoviti tudi značaj živega in ustvarjalnega fotografskega, založniškega in glasbenega središča ter v večjih razsežnostih dinamično povezati dejavnosti, ki v njem potekajo že zdaj.

Takšno povezovanje javnih in zasebnih akterjev v ustvarjanju kulturnega utripa mesta je očitno tudi pri organizaciji festivala Les Suds, saj ta ni pojmovan zgolj kot profitna ustanova, ki organizira dobičkonosne glasbene dogodke, ampak kot za mesto zelo koristen kulturni in izobraževalni dogodek. Zato dobiva precejšnje subvencije iz mestnega in regionalnega proračuna za kulturo, poleg tega pa si je z leti pridobil precej sponzorjev in tudi močnega mecena (fundacijo Luna), ki po navadi podpre finančno najbolj zahteven dogodek (letos je bil to koncert Gorana Bregovića). Zaradi takšne široke podpore ni omejen le na "velike" koncerte glasbenih zvezd ali svežih odkritij, ampak mestne ulice preplavi množica manjših, brezplačnih dogodkov, da se lahko poslušalci od jutra do večera selijo z enega koncerta na drugega, poleg tega pa je mogoče sodelovati tudi na množici z glasbo povezanih seminarjev.

K temu poleg sistema financiranja, ki omogoča tako široko odprtost, prispevajo tudi arleške ustanove, ki se poskušajo z dogodki med svojimi zidovi predstaviti novemu občinstvu - na primer dva muzeja, v katerih vsako leto priredijo manjša brezplačna otvoritvena koncerta. In takšna dostopnost in živost že kaže svoje rezultate, saj prav pod vplivom niza izvajalcev različnih nacionalnih izročil v mestu vedno bolj oživlja izročilo okcitanske glasbe. Tako je v eni od najbolj živahnih četrti nastal ženski zborček, Le Choeur de la Roquette, nekakšen ženski pendant skupini Lo Cor de la Plana, ljubljencu arležanskega festivala, ki je letos navdušil tudi ljubljansko občinstvo Druge godbe. S precej drugačnim nastopom kot v prejšnjih letih, polnim hipnotičnih glasov in tolkal, so v Arlesu tokrat prvič nastopili na največjem prizorišču, kjer jim je uspelo ustvariti verjetno najbolj razgiban in evforičen dogodek - kljub hudi konkurenci Gorana Bregovića, ki je večer pred tem kot še en ljubljenec festivala z velikim balkanskim poročnim in pogrebnim pihalnim orkestrom (kljub vsemu nekoliko ponavljajoče se) nastopil pred nabito polnim amfiteatrom.

Na velikem odru se je predstavila še ena med arleškim občinstvom že znana in priljubljen skupina, libanonski trio bratov Joubran, ki so z muziciranjem na ud nekoliko preveč spomnili na podoben dogodek pred leti. Zato pa so toliko bolj navdušili v povezavi z recitalom velikega libanonskega pesnika Mahmouda Darwicha, ki ga je festival organiziral skupaj z - v zadnjih letih zelo uspešno - arleško založbo Actes Suds ob njeni tridesetletnici. Za ta kontekst povsem nov in s svojo pesniško močjo zelo ganljiv dogodek.

Več presenečenj kot na tem velikem odru pa se je dogodilo na manjših prizoriščih. V nadškofiji je tako navdušila kitajska pevka Gong Lina, z izjemno tradicionalno kitajsko vokalno tehniko, ki jo presenetljivo povezuje s primesmi sodobne, tudi popularnejše glasbe. Na enem od otvoritvenih dogodkov v muzeju antičnega Arlesa še berberska pevka Houria Aichi ob spremljavi mladega strasbourškega kvinteta L'Hijazr'car, ki je njeno opojno petje morda res nekoliko pozahodnjačil, a ga je zato tudi dinamiziral in nam ga naredil lažje dostopnega. Ali pa še vrsta uličnih dogodkov po mestnih četrtih, ki so se večkrat prevesili v pravo veselico z drobci ljudskih in manj ljudskih plesov (kadar je šlo za okcitansko glasbo), ali v odprte raperske dogodke na malem odru ob Roni. Dodajmo še, da festival vsako leto poskrbi tudi za veliki mestni koncert ob francoskem nacionalnem prazniku 14. julija in namesto bolj ali manj populistične plesne glasbe, ki na ta večer po navadi odmeva po trgih francoskih mest, z več ali manj sreče priredi kvalitetnejšo veselico.

Letos je bilo sreče prej več kot manj, saj je Arležane razgibal nekdanji sodelavec Manu Chao, italijanski trobentač in pevec Roy Paci s siciljanskim orkestrom Aretuska, ki je navdušil z eksplozivno glasbeno mešanico funka, jazza in hiphopa, začinjeno z italijansko norčavostjo. Veseljačenje se je vsak dan do jutra nadaljevalo na tretjem velikem odru v železniških delavnicah (kjer je v nadaljevanju balkanskega večera s precej nostalgije in še vedno močnega šarma nastopil tudi nekdanji haustorovec Darko Rundek), ali pa na zaključnih dogodkih, sobotnem skupinskem kosilu na enem od mestnih trgov in nedeljski veselici nekje na poti na plažo. Skratka - sproščenost, odprtost, želja po kvalitetni zabavi za čim širše občinstvo in družbeno angažiranem prispevku, kar bi se še kako prileglo tudi kakšnemu ljubljanskemu festivalu.