Kar se tiče same forme, se Bratovščine ne more definirati kot strip, prav tako pa ni na mestu oznaka ilustrirano prozno delo. Klemenčič sam knjigo opisuje z izrazom piktofikcija, ki si ga je izposodil pri seriji revij z oznako "Picto-fiction". S to serijo so v petdesetih letih prejšnjega stoletja, pri stripovski založbi EC Comics, poskušali zaobiti zloglasna pravila Comics Code, ki so takrat veljala za stripovske izdaje. Tako so namesto kratkih stripovskih zgodb začeli objavljati bogato ilustrirane prozne zgodbe, v katerih pa ilustracija sama ni bila glavna nosilka informacij, temveč zgolj vizualna spremljava in obogatitev.

Kaj v zvezi s Seliškarjevo knjigo vam je bilo tako všeč, da ste se odločili za to svojstveno predelavo teksta?

Enostavno, gre za eno ključnih literarnih del mojega otroštva. Pravzaprav je bila pri meni najprej TV-nadaljevanka, katere ponovitev sem očitno ujel ravno ob pravem času. Takrat je bilo televizijskih kanalov precej manj in tudi vizualne zabave še nismo bili prenažrti. Ob takem navdušenju seveda ni čudno, da sem moral imeti še knjigo, in dobil sem izdajo s Kosovimi ilustracijami.

Prav na omenjene ilustracije pa aludirate tudi v svoji knjigi.

Ena izmed risb, risba kabine s podpisi posadke, res temelji na podobni Kosovi ilustraciji na koncu originalne knjige, pri kateri sem si kot otrok vedno razbijal glavo, kaj naj bi tisti podpisi pomenili. Če je to v otroških letih zanimalo še koga, bo lahko izvedel sedaj. Vsekakor pa je bila televizijska nadaljevanka za genezo Sivega goloba odločilnejša: vizualna podoba same barke, ki sicer odstopa od opisa v knjigi, in nekaterih likov sledi televizijski upodobitvi.

K vsebinski eklektičnosti veliko prispevajo tudi raznovrstne reference, od fašistične Španije, DDR, new age filozofije do tradicionalne magije itd.

New age filozofije v knjigi ni, Jonathan Livingston je v knjigi le ironična referenca, saj je tako ime sopihajočemu debeluhu v popolnoma stranski vlogi. Ideja za popolno kronološko zmedo prej ko slej izvira iz že prej omenjene ekranizacije: tam v enem prizoru vidimo italijanske karabinjerje z velikimi črnimi klobuki, plačilno sredstvo so dinarski bankovci, kakršni so pač obstajali v času snemanja, ob obali pa stojijo sodobne stavbe in avtomobili, čeprav naj bi se zgodba dogajala v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Svet, v katerem se odvija Bratovščina sivega goloba, pa je tudi odraz zmešnjave, ki vlada v piščevem domovanju, natlačenem z Radarji in Pionirji, vezanimi letniki Obzornikov, odpisanimi iz lokalne knjižnice, in s podobno kramo z vseh vetrov.

Močna plat vašega ustvarjanja je, vsaj po mojem mnenju, risanje, to se pravi vizualna plat, ki pa je tokrat povsem v senci teksta. Zakaj ste se odločili za tovrsten pristop?

Vizualna plat ni povsem v senci; knjiga je koncipirana tako, da besedilo brez ilustracij ne bi bilo v celoti razumljivo, saj so nekatere informacije podane le vizualno. Pravzaprav gre, na povsem podoben način kot pri klasičnem stripu, za kombiniranje besednih in slikovnih informacij. Sam prav v tej smeri vidim prihodnost stripa oziroma grafičnega pripovedovanja. Zdi se mi namreč, da se bo tisto, kar večini ljudi pomeni strip - torej dinamične sekvence risbic z okleščenimi besedilci v oblačkih in drugače oblikovanih poljih - pri adrenalina željnih povprečnih konzumentih težko borilo za naklonjenost z bolj neposredno dinamičnimi in celo interaktivnimi oblikami vizualne zabave.

Ali bi lahko v zvezi s samo obliko dela dejali, da gre na neki način za nadaljevanje forme, ki ste jo uporabili že v stripu Sidetracked, kjer je tekst mestoma zasenčil risbo?

Priznam, da me pisana beseda zadnje čase res bolj zanima od risanja. Če so moji zadnji "stripi" napoved trenda, potem mogoče res ni več daleč čas, ko bom le še pisal ali pa vizualne vložke zreduciral na najnujnejše.

Skozi knjigo sem dobila občutek, da vam je Brazilija pri srcu in da ste po vsej verjetnosti zelo uživali na potovanju. Zakaj se niste odločili za popotno skicirko?

V Braziliji sem na vsakem potovanju napolnil po eno debelo črno skicirko in s tem mislim nadaljevati. Publiciranje skicirk je trend, ki je, vsaj v Franciji, zelo živ že nekaj let, vendar sam ne vem, ali bi se lahko odločil za objavo večjega števila popotnih skic. Zdelo bi se mi kot "morjenje" družbe s posnetki z dopusta, samo v še bolj pretenciozni obliki.