S tokratno razstavo so napravili inventar dosedanjega dela. Predstavili so nekakšno ozimnico raznih videodel in manjših predmetov iz raziskovalnih in umetniških projektov, ki so po razstavah obtičali na policah, v kleteh, pisarnah in delavnicah članov DDR. S tem presečiščem njihovega dela so razkrili nenavadno, a zelo logično metodologijo, ki jo uporabljajo ob raziskovanju domačih tem. Pojem domačega seveda gre razumeti v vsej njegovi širini, kot nekaj, kar nam je blizu, lahko je nekaj priljudnega, samoumevnega, spregledanega, nikakor pa ne meri na domače v smislu geopolitičnih meja.

Na kletnih poličkah za pasterizirano hrano so razstavili televizijske ekrane s tako imenovano videoozimnico in nekatere druge objekte. Stene prostora, ki ga sestavljajo štiri identične črne kocke, so napolnili z besednimi recepti za delovanje društva, ki jih uporabljajo tako kot dobri kuharji, zgolj po potrebi in z veliko mero improvizacije. Napotke so oblikovali v humorne slogane, ki v podtonu nosijo zelo premišljena konceptualna izhodišča, ki pa niso trdno zasidrana, ampak fleksibilna in prilagodljiva za vsako posamezno raziskovalno tematiko. Veliko pove že njihovo domače reklo: "Ugotovitev pridobljenih na enem območju ne kaže nekritično prenašati drugam," ali "Največja lastnost skrivnega uspeha je tehtno in enostavno načrtovanje."

Način dela DDR sicer določa neka raziskava, katere rezultat pa je lahko tako znanstven kot neznanstven, prav tako je razstava lahko umetniška ali neumetniška. Prostoru, namenjenemu društvenim dejavnostim, se ob vsaki razstavi prilepijo tudi novi pridevniki, kot so stisnjena črna komora, estetika brezinteresne kontemplacije in podobno. Prostor ponuja številne možnosti, ki jih omogoča vsaka, še tako preprosta ideja. Premišljevanje nekega motiva z vseh možnih zornih kotov je izraženo tudi v malem shematičnem videodelu Janija Pirnata, kjer postavi osnovne štiri kocke prostora v številnih variacijah.

Domače reklo "Nič domačega nam ni tuje!" meri predvsem na njihovo izbiro tematik, v katerih preučujejo zanimive pojave, ki nosijo v sebi dobro mero pomenljivega humorja, bizarnih pojavov in lahkotne resnosti. Lahkotnost narekuje tudi ludistična izjava "Tri kile teorije". Krilatica: "Društvo nam ne sme biti v breme," pa člane oddaljuje od trpečega dela, predvsem od birokracije, v katero se mnogi počutijo brezizhodno ujeti.

Kateri motivi so torej domači? DDR je velik del svojega raziskovanja posvetilo zbiranju besed in premišljanju njihovih pomenov, predvsem s projektom Razvezani jeziki. Na tokratni razstavi pa so razstavili zvočno inštalacijo iz razstave La Capilla Atomica, kjer ženski glas počasi bere znana imena za koktajle, le malokdo pa ve, da so bila to prvotno tajna imena za vojaške projekte atomske industrije. DDR se je ukvarjalo tudi z drugimi malimi, popolnoma udomačenimi stranskimi proizvodi vojne vihre, na primer z vlogo živali v prvi svetovni vojni. Odnos do živali so razvili do nekega sosledja besed: parazitizem, simbioza, mimikrija, domistifikacija, postdomistifikacija, evolucija, s katerimi lahko opišemo katera koli razmerja, ne le med človekom in živaljo. Izbiro tovrstnih motivov ne pogojuje toliko splošno zanimanje za posledice vojne kot način dela, ki temelji na raziskavi. Za vsako razstavo ostane odprtih polno izhodišč oziroma različnih smernic.

Presek dosedanjega dela so ob tokratni razstavi predstavili tudi v publikaciji, ki je izšla v samozaložbi, saj se zanašajo zgolj na lastne intelektualne in materialne dobrine: "V bodoče bomo morali živeti od lastnih sredstev, ne pa od zunanje pomoči."