Inštitut Jožef Stefan in Zavod za varstvo pri delu sta pooblaščeni organizaciji, ki pri nas izvajata meritve sevanja v okolju. Ob rednih meritvah sevanja se s kombijem, ki deluje kot laboratorij, strokovnjaki inštituta enkrat na leto iz Ljubljane zapeljejo do nuklearke v Krškem. Radioaktivnost se na poti resda precej spreminja, saj je odvisna od geološke sestave tal, višinske razlike in drugih dejavnikov. Tako je na primer sevanje več kot dvakrat nižje v predorih, z višino pa sevanje narašča. V povprečju izmerijo 0,06 mikrograya na uro, kar je merska enota za radioaktivnost, to pa so po Lipoglavškovih besedah »normalne razmere in nič skrb zbujajočega«.
Prav tako se ne strinja s Sternglassovim zaključkom, da bi lahko bilo močnejše sevanje, ki da ga je izmeril Sternglass, posledica radioaktivnosti, ki jo vetrovi nosijo proti Ljubljani. »To ves čas merimo na filtrih v okolici Krškega, Ljubljani in drugod po Sloveniji. Meritve izpustov radioaktivnih izotopov iz Krškega ne zaznajo.«
Da bi iz Krškega spustili toliko radioaktivnih izotopov, da bi dvakrat povečali naravno radioaktivnost, je nemogoče, saj bi to zagotovo zaznali z meritvami, ki jih opravljajo na Inštitutu Jožef Stefan, navaja Lipoglavšek. Lani se je sicer prvič v 15 letih zgodilo, da so njihovi inštrumenti zaznali majhen atmosferski izpust, ki so ga lahko povezali z nuklearko, a ga je bilo »tako malo, da smo ga komaj zaznali, kaj šele, da bi to vplivalo na zdravje ljudi«.
Naravno in umetno sevanje
Merijo hitrost doze, to je koliko sevanje škodi človeku. Običajno prejmemo ljudje 2,4 milisieverta na leto. Vendar je treba ločiti naravno sevanje, to je radioaktivnost iz narave, in umetno sevanje. Zaradi dolomitske in apnenčaste podlage imamo v Sloveniji po Lipoglavškovih besedah dokaj nizko naravno radioaktivnost, drugod, kjer imajo na primer več granitne kamenine, je te bistveno več. Po drugi strani pa smo prejeli več radioaktivnosti, ki je nastala ob nesreči v Černobilu. »Radioaktivnost je šla v zrak, z oblaki okoli sveta, tam, kjer je deževalo, pa je padla na tla. To se je zgodilo tudi pri nas, predvsem v Posočju.« Umetni viri sevanja nastajajo pri jedrskih poskusih, proizvodnji jedrske energije, uporabljajo pa se tudi v industriji, predvsem pa v medicini, kjer uporaba radioaktivnega sevanja celo narašča.
»Eno rentgensko slikanje lahko doda tretjino sevanja, ki ga na leto dobiš iz narave. S tremi slikanji se torej postaraš za leto dni. Marsikdo se tega ne zaveda,« navaja doktor jedrske fizike. CT seva še veliko bolj in pacient lahko z enim slikanjem dobi tudi desetkratno letno dozo sevanja. Tudi pri slikanju s PET-kamero se uporablja radioaktivni izotop, a je to bistveno manj škodljivo kot CT.
Od skupnega sevanja, ki smo mu izpostavljeni, ga kar 99 odstotkov izvira iz narave; gre predvsem za kalij 40 ter uran in njegove potomce. Od teh je najbolj pomemben radon, ki prispeva kar dve tretjini doze na prebivalca. Izpostavljenost temu sevanju lahko zmanjšamo tako, da uporabljamo bolj čist gradbeni material. Problem je predvsem opeka iz elektrofiltrskega pepela, ki je vseboval veliko urana. Iz tega urana je izhajal radon, ki je žlahtni plin in se je kopičil v zraku v zaprtih prostorih. Tovrstne opeke sicer ne izdelujejo več.
Koliko dejansko nuklearka v Krškem vpliva na okolje?
Pri meritvah, ki jih izvajajo, v laboratoriju s pomočjo germanijevega detektorja ločijo med naravnimi in umetnimi radioaktivnimi izotopi ter od kod izvirajo. Tudi pri delu na terenu detektor takoj pokaže, ali gre za naravno ali umetno sevanje ter ali izvira iz jedrske elektrarne v Krškem ali iz drugih umetnih virov.
»Po konservativni oceni obremenitev zaradi emisij jedrske elektrarne prebivalec Slovenije prejme manj kot dva mikrosieverta na leto, torej tisočinko tistega, kar dobiš z naravno radioaktivnostjo, pa še to velja pri najbolj izpostavljenih posameznikih, na primer ribičih, ki lovijo ribe pod jezom elektrarne in tiste ribe tudi jedo. Konservativno pomeni, da nihče ne dobi več sevanja, kvečjemu manj,« pojasni Lipoglavšek. Vpliv elektrarne na okolje je tako po zagotovilih pristojnih najmanj tisočkrat manjši od tega, kar nam seva narava, če ne počnemo nič posebnega, torej če ne hodimo na medicinske preglede in na primer ne letamo z letali, saj, kot rečeno, sevanje z višino narašča. »Samo z enim čezoceanskim poletom lahko dobiš 60 mikrosievertov,« pove na osnovi meritev, kar je 30-krat več sevanja, kot ga na leto prejmemo zaradi nuklearke.
Vpliv nuklearke na okolje merijo neprestano. »Na ograji elektrarne ne morete vedeti, ali dela ali ne, saj z najbolj natančnimi inštrumenti – pa smo kar dobro opremljeni – ne moremo zaznati vpliva na okolje. Tako da so jabolka, ki rastejo okoli elektrarne, povsem zdrava, in tudi če bi se tam pasle krave, ne bi bilo nič narobe,« zagotovi Lipoglavšek.
Cezij iz Španije in stroncij iz Černobila
Pred nekaj leti so sicer zaznali izpust iz Španije, kjer so imeli nesrečo z radioaktivnim virom in je v zrak ušlo precej cezija 137, ki ga je veter prinesel k nam. Pokaže graf s cezijem 137, ki je umetni radioaktivni izotop in je nastal po letu 1945 z jedrskimi eksplozijami. K celotni dozi sevanja doprinese sicer manj kot en odstotek. Graf kaže, kako količina cezija v okolju narašča z jedrskimi poskusi in se začne počasi zmanjševati po letu 1963, ko so prepovedali izvajanje jedrskih poskusov v atmosferi. Njegova količina spet naraste 1986 ob nesreči v Černobilu, potem spet pada. V okolju bo sicer ostal še kar precej časa zaradi dolge razpolovne dobe, saj njegova aktivnost pade na polovico šele po 30 letih. Podobno nastaja v jedrskih elektrarnah tudi stroncij 90. »Nadziramo tudi ta element. Nismo še uspeli odkriti stroncija, ki bi izviral iz Krškega, prišel pa je po černobilski nesreči in je od takrat še vedno v okolju.«
Lipoglavšek omeni še eno zanimivost: dokler niso zgradili jezov na Savi, je bila reka nad jezom bolj radioaktivna kot pod jezom, to pa zato, ker so v Ljubljani pacienti dobivali radioaktivni izotop, kar je z njihovim urinom po kanalizaciji steklo v Savo do Krškega. Tam se je pred jezom voda ustavila in je nekaj teh radioaktivnih snovi že razpadlo, zato je bila voda, ko je prišla mimo nuklearke, že manj radioaktivna.
