O kratkosti kril

Včasih obiščem starejšo teto in se malo sprehodim ter pogovorim z njo. Skoraj praviloma se pogovarjava o dobrih starih časih, ko je bil na svetu še red in sploh v vseh pogledih lepše, saj smo bili takrat še mladi.

Zadnjič nama je nasproti prišlo mlado dekle, prav čedna je bila v zelo kratkem mini krilu, ozrl sem se za njo. Teta se je pomračila.

"Le požiraj jo z očmi, le požiraj, ti pokvarjeni pohotnež! Namesto da bi se obrnil vstran."

"Kaj je narobe?" sem vprašal.

"Narobe je brezsramna nespodobnost. Tako razkazovanje! V mojih časih smo nosile krila do tal, kasneje smo jih skrajšale, a še vedno so bila spodobno čez kolena."

"So jih pač še malo skrajšale…"

"Malo? Skoraj do razkoraka! Je to sploh še krilo? Včasih bi mislili, da je tisto malo širši pas…"

"Mlade so, zdrave in lepe ter imajo kaj pokazati," sem se pošalil.

"To lepoto je treba pokazati na pravem mestu, ob pravem trenutku in pravemu," je pribila teta.

Ko sva se poslovila, sem premišljeval o tem, ali morda nima vsaj malo prav - tudi sam sem že precej v letih. Do kakšnega modrega sklepa nisem prišel, priznati sem si moral, da se prav rad ozrem za kakšno ljubko kratkokrilko. Pač pa sem se spomnil na zabavno zgodbico, ki sem ji bil priča na mestnem avtobusu.

Na sedež nasproti starejšega gospoda je sedla mladenka v silno kratkem krilu. Gospod si jo je z zanimanjem ogledoval in jo potem vprašal:

"Gospodična, se vam ne zdi, da je vaše krilo le nekoliko prekratko?"

"Nisem več gospodična, gospa sem," mu je odvrnila.

"Tako natančno pa se žal ne vidi," je odvrnil gospod.

Sklep: Tudi najkrajše krilo je včasih predolgo.