Ne samo cest. Prepogosto namreč pozabljamo tudi na (ne)urejene prehode čez železniške proge. Na teh se (žal) prav tako dogajajo nesreče, ki bi jih lahko preprečili. Če bi seveda imeli dovolj denarja, pravijo odgovorni.
Tako pa je še vedno veliko preveč prehodov zavarovanih le z enostavnim prometnim znakom (beri: andrejevim križem) ali utripajočim rdečim semaforjem, s čimer so se odgovorni oprali vseh odgovornosti in varnost prepustili le še voznikom. In ker smo vsi pač le ljudje, še kako krvavi pod kožo, delamo napake, posledice pa so tragične. Kako si razlagati podatek, da imamo v Sloveniji 944 prehodov čez železniške proge, od katerih jih je kar 610 (ali 65 odstotkov) zavarovanih le z andrejevim križem, zgolj 252 pa jih je uradno označenih kot samodejni zavarovan nivojski prehod?
Stopnja varovanja je prenizka
Po podatkih Slovenskih železnic sicer noben prehod ni nezavarovan. Seveda je to le stvar definicije, do kakšne stopnje so varovani. Najvišja stopnja tehničnega varovanja so namreč zapornice (ali polzapornice), malo nižja stopnja so utripajoče luči, nato sledi prometni znak, kjer je na rumenem polju trikotne oblike z rdečim robom simbolično prikazana parna lokomotiva (ti znaki so tudi predsignalizirani), na manj prometnih prehodnih pa naj bi zadostoval andrejev križ.
Čeprav statistika pravi, da se število smrtnih žrtev na železniških prehodih zmanjšuje, njihova številka ni zanemarljiva. Do leta 2000 je bilo število žrtev na prehodih višje od 10 na leto, nato se je število zmanjšalo, zelo kritično pa je bilo znova leto 2007, ko je na prehodih umrlo 10 ljudi, do konca aprila letos pa so umrli že trije. Pri Slovenskih železnicah so nanizali še nekaj podatkov, ki veliko povedo tudi o neodgovornem obnašanju drugih udeležencev v prometu, predvsem objestnosti. Od leta 1995 do 2007 so bili kar 2304 zlomi zapornic, samo lani na primer 172. Najbolj objestni so bili Slovenci v letu 1995, ko so polomili 236 zapornic. Daleč največ nivojskih prehodov pa ima proga Ljubljana-Novo mesto-Metlika, in sicer 162, pri čemer jih je 21 samodejno zavarovanih in kar 121 varovanih le z andrejevim križem.
Samo piskanje ni dovolj
Tudi železničarji sami seveda poskušajo storiti nekaj za boljšo varnost, zato imajo strojevodje določena navodila in prometne znake. Tako jih na primer na prehod, ki ni zavarovan z zapornicami, polzapornicami ali svetlobnimi znaki, opozarja signalna oznaka 206 (Pazi, nivojski prehod). Signalna oznaka opozarja strojevodjo na to, da mora pri tej oznaki oddati signalni znak 63 (Pazi) in ga mora do prehoda po potrebi ponoviti. Toda pri Železnicah opozarjajo, da so se v kar nekaj primerih okoliški prebivalci pritožili nad stalno uporabo zvočnih opozoril.
A piskanje le ne bo dovolj, meni Andrej Brglez iz AMZS, ki je prepričan, da za nesreče ni vedno in povsod kriv le voznik in da k nesrečam veliko prispeva tudi pomanjkljiva infrastruktura. Prometa na cestah in s tem na prehodih je pač vedno več, infrastruktura pa ostaja bolj ali manj nespremenjena. "To so stvari, ki bi morale biti urejene že pred nekaj deset leti, a se na njih ponavadi spomnimo le, ko pride do nesreče." Na siceršnjo neurejenost in neustreznost prehodov pa nas vsak dan spominja primer (in ni osamljen), ko se zaradi spuščenih zapornic dnevno nabirajo dolge kolone na eni bolj prometnih cest v Ljubljani, namesto da bi že zdavnaj naredili zunajnivojsko križanje železne in običajne ceste. A to je že druga zgodba...
