Björn Borg, tip, ki je med drugim tri leta zapored zmagal tako v Parizu kot v Wimbledonu, obenem pa velik nasprotnik posebej ljubega mi Johna McEnroeja. Tak izziv je zahteval skok na splet in resnejšo penetracijo v statistiko in argumente od zgolj poudarjanja, da je Federer rekorder v bivanju na prvem mestu svetovne lestvice. Toliko bolj, ker ga je Nadal v zaključnem govoru za moj okus preveč brezobzirno oklical za največjega igralca v zgodovini tenisa vpričo taistega Borga, ki je sedel v loži in ki ga Federer v nedeljo ni uspel premagati v številu osvojenih Wimbledonov. Na tem mestu gre sicer za dilemo, kaj je prej, kura ali jajce, oziroma ali je Federer toliko časa prvi na svetu, ker je tako superioren, ali pa zato, ker je konkurenca slabša. Po logiki poveličevanja turba, naj bi šlo za to, da je konkurenca tako ali tako močnejša, Federer pa sploh še bolj premočan.

No, seveda je možna tudi obratna tezica, ki mi je osebno tudi bližje. Da je konkurenca slabša kot v Borgovih časih. Ker za križno preverjanje več sto nasprotnikov obeh igralcev v njuni celi karieri nekako nisem zmogel dovolj strasti, sem se zakopal samo v zmage na turnirjih za grand slam. Federer se je v 12 zmagovitih finalih za grand slam soočil z 9 igralci: s Philippoussisom, Safinom, Roddickom, Hewittom, Agassijem, Baghdatisem, Nadalom, Gonzálezom in Djokovićem. Tudi Borg se je v 11 finalih soočil z 9 igralci, to pa so bili Orantes, Vilas, Nastase, Connors, Pecci, Tanner, Gerulaitis, McEnroe, Lendl. V obeh primerih gre za podobno pestrost, pri čemer je bilo med Borgovimi nasprotniki sedem zmagovalcev grand slama, trije (Connors, McEnroe, Lendl) so bili pa tudi svetovni No. 1. Federerju je pri njegovih 12 zmagah nasproti stalo 5 igralcev, ki so kdaj dobili turnir grand slam, medtem ko je imel opraviti z le dvema (Roddick, Agassi), ki sta bila kdaj tudi številka ena na teniški lestvici. Je pa pri Federerju dobro to, da očitno še ne kani nehati, tako da se lahko takega dvoboja, kakršen je bil v nedeljo, nadejamo še kdaj.