Takrat sem bil še poročen, vedel pa sem, da je moj zakon čista polomija. Agencija me je poslala vodit Francoze, ki jih je bilo za poln avtobus. Kot navadno sem bil na dogovorjenem mestu četrt ure pred odhodom. Prišla je tudi vodnica skupine. Takoj sem začutil njen odpor do mene. Videl sem ji v dušo: mislila si je, spet eden, poln sebe, ki me bo hotel…

Bila je oblečena v široko cigansko krilo do gležnjev, ki je skrivalo njeno telo od pasu navzdol, zgoraj je nosila nekakšen brezobličen bombažni pulover, ličil pa najbrž nikoli v življenju ni imela na obrazu. V trenutku sem jo slekel z očmi in jo prepoznal: zaradi bujnosti svojega telesa in lepote svojega obraza je bila že prevečkrat izkoriščana in ranjena, da bi si želela še ene srčne rane. Ko sem to začutil, sem ugasnil svojo moško plat in postal samo še službeno uraden kolega za en dan.

Bila je poštena do drugih in do sebe. Čez dan me je pozorno opazovala in ocenjevala. Počasi je spoznala tudi to, da je bil moj odnos do nje zadržan zato, ker sem jo "prebral" in je nisem želel še jaz prizadeti. Pri kosilu sva se že dokaj prijazno pogovarjala, po končanem izletu pa je stopila k meni, mi pogledala globoko v oči in me tiho vprašala: "Kaj vas muči, da imate toliko trpljenja v očeh?" Odpel sem dva gumba na srajci in pokazal svoj od znoja prepojen ledvični pas, ki sem ga moral nositi zaradi bolečin v hrbtenici. "Ne, ne," je rekla, "vas boli duša." Žalostno sem se ji nasmehnil, jo prijateljsko potrepljal po nadlahti in rekel: "Nič lepše vam ne bo in tudi vaše bolečine ne bodo nič manjše, če vam povem." Potem sem se poslovil. Vsa nežna čustva, ki sem jih ves dan poleg spoštovanja gojil do nje, sem odnesel domov in jih želel podariti ženi. Na žalost so bili pri njej prav tisti "nevarni" dnevi in ona, ki je dobro vedela, kako si želim otrok, sama pa si jih zaradi gole lenobe ni želela, me je tako grdo ponižala, da sem besen zaloputnil vrata in šel na dolg sprehod. Nikoli mi ni bilo jasno, kako sem prišel tja in kako sem sploh vedel za številko hotelske sobe francoske turistične vodnice. Nenadoma sem stal pred njenimi vrati in potrkal. Ni bila presenečena, ko je odprla vrata in me zagledala. Presenečen sem bil jaz in šele takrat sem se zavedel, kje sem in kaj počnem. Zmedeno sem zajecljal: "Oprostite, sploh ne vem, kako sem prišel sem, oprostite, že grem."

Ni mi dovolila oditi, povlekla me je v sobo in slekla. Dolgo sva se ljubila. Ko sva se proti jutru popolnoma izčrpana po vseh štirih plazila nazaj v kopalnico, se je pošalila: "Dajmo, dajmo, bataljoni ranjencev!" Ob slovesu me je nežno pobožala po licu, jaz pa sem prav tako nežno poljubil njeno dlan in tako sva se za vedno razšla. Spomin na noč z mojo "Devico Orleansko" mi je še dolgo dajal moč. Don Quijotte