Nenavadni Janez

Moj prijatelj Janez je kaj nenavaden patron. Kadar je trezen, je siten in pikolovski, neprijazen in zadirčen, strupenega jezika, neprizanesljiv in tudi grob. Vse mora biti po njegovo.

Te njegove neprijetne lastnosti občuti predvsem njegova družina, žena in otroci, pa tudi njegovi prijatelji, znanci, sosedje in kolegi v službi. Čez glavo imajo njegove sitnobe, grobosti in pravičniške trme ter grobih besed.

Kadar pa ga ima Janez malo ali nekoliko več pod kapo, ga ni mogoče prepoznati. Takrat je Janez simpatičen veseljak, duhovitež, človek, ki vse razume in oprosti, ljubezniv, svojim bližnjim pa v pomoč in veselje.

Trezen ženo in otroke hruli, pijan jih boža, hvali, obdaruje, ne reče jim žal besede, ljubezniv in pozoren je in vsi se veselijo, če se domov primaje v rožicah.

Torej ni nič čudnega - čeprav je nenavadno - da je njegova žena, ki je leta trpela njegove trezne izbruhe, nekega dne sklenila, da se bo svojemu nenavadnemu možu pač treba prilagoditi.

Za začetek ga je nehala prepričevati, da naj opusti pijačo, raje je imela pijanega ljubezniveža kot trezno tečnobo. Ko je prišel domov pijan in ves ljubezniv, je bila enako ljubezniva tudi ona, postregla ga je, se naposlušala njegovih duhovitosti in komplimentov in ga spravila v posteljo.

Toda - naslednje jutro se je zbudil trezen in tečen. Torej je naredila naslednjo potezo: že za zajtrk mu je ponudila čašo žganja. Nakupila je vina, piva in žganja in steklenice razpostavila po hiši, da so bile Janezu vedno pri roki. In Janez je pil in pil in bil vedno bolj ljubezniv.

Nekega dne pa jo je popadel strah, kajti Janez, ves zamišljen in namrščen, je glasno razmišljal: "Kam me je pripeljala ta prekleta pijača?" In dodal, da odslej tudi pijan ne bo ljubezniv.

Tako je tudi bilo, ni se šalil.