A tega ne gre pripisati njihovi vnaprejšnji usklajenosti z zlato sredino, pač pa prej njihovi neaktivnosti, nezmožnosti, da sledijo in pravočasno ter skladno z ustaljenimi formalnimi in neformalnimi postopki sooblikujejo evropsko politiko. Nove članice so večinoma ostale neopazne. Slovenija po predsedovanju to ne bi več smela biti.

Slovensko predsedovanje svetu Evropske unije ne bo šlo v anale zaradi zgodovinskih dosežkov, upati je tudi, da ne zaradi zgodovinskega nedosežka - irske zavrnitve lizbonske pogodbe. Je pa slovensko predsedovanje pomembno iz dveh razlogov: v simboličnem smislu pomeni zaokrožitev procesa širitve EU, s tem ko je kot prva izmed srednje- in vzhodnoevropskih držav - in s tem tudi kot nekdanja socialistična ter celo nova država, nastala po razpadu komunizma - imela nalogo pokazati politično in diplomatsko zrelost v vodenju EU.

Hkrati pa je predsedovanje Sloveniji ponudilo odlično priložnost, da postane "16. država članica" - aktivna sooblikovalka evropske politike, ki zna in zmore zastopati svoje in evropske interese. Kako je Slovenija opravila prvo nalogo, lahko ocenimo, kako bo izkoristila drugo priložnost, bo pokazal čas.

Biti majhen je tudi prednost

Predsedovanje EU še zdaleč ni bianko menica za uveljavljanje lastnih interesov. Vezano je na številne formalne in neformalne omejitve; ko k temu dodamo še specifične slovenske ovire in prednosti, dobimo sliko možnega, na osnovi katere je mogoče podati oceno slovenskega predsedovanja. Predsedovanje pokrije zelo kratek čas, šest mesecev, v političnem življenju EU je predsedujoča država zgolj eden od številnih akterjev, med katerimi manevrira v opravljanju svojih nalog vodenja delovanja sveta, zunanjega predstavljanja EU, povezovanja med svetom in drugimi institucijami, posredništva in pobud ter, ne nazadnje, tudi predstavljanja lastnih interesov; vse to v okviru ustaljenih formalnih in neformalnih postopkov.

Slovenija je kot majhna država omejena s finančnimi in človeškimi viri, kot nova članica pa tudi nima institucionalnega znanja in spomina, na katerem bi lahko gradila. Vendar to ne pomeni, da ni prostora za dajanje lastnega pečata EU. Biti majhen ima tudi prednosti: odsotnost posebnih interesov na mnogih področjih krepi možnosti za doseganje kompromisov, enako vlogo igrajo (zgodovinsko) neobremenjeni odnosi z drugimi državami članicami in s tretjimi državami. Biti Slovenija temu dodaja posebne prednosti: priložnost, da dokaže svoj posluh za države zahodnega Balkana, kapitalizira pa lahko tudi na nekaterih družbenih in gospodarskih praksah, ki so v Sloveniji uveljavljene, na evropski ravni pa je njihovo doseganje oteženo zaradi raznolikosti interesov.

Nadalje vloga predsedujočega prinaša specifične prednosti. Predsedstvo ima privilegiran dostop do informacij in nadzor nad postopki. Generalni sekretariat sveta oskrbuje predsedstvo s stališči drugih držav članic o posamezni tematiki, z nasveti o diplomatskih taktikah za doseganje kompromisa in s poglobljeno vsebino obravnavanih problemov. Predsedstvo dobi informacije tudi iz zaupnih pogovorov z drugimi akterji, nadzira dnevni red srečanj in prvo poda kompromisne predloge. Manevriranje med temi prednostmi in ovirami je predmet ocene predsedovanja.

V najsplošnejšem pogledu je delovanje EU v zadnjega pol leta teklo po ustaljenih tirnicah, delo sveta in drugih institucij je potekalo gladko. Ni bilo brez občasnih, zlasti na začetku, nerodnosti, a te se zgodijo tudi starejšim državam članicam. Na področju zunanjega predstavljanja EU se je Slovenija morala nasloniti na tako imenovano lokalno predsedstvo kar osmih drugih držav članic v več kot 130 državah po svetu, sama pa je predstavljala EU na štirih sestankih najvišjega ranga in neštetih sestankih na ravni zunanjih ministrov in nižje, in mnoga od teh srečanj sežejo čez simboliko.

Vrha EU-Latinska Amerika in Karibi se je udeležilo največ predsednikov držav in vlad, odkar so se ta srečanja začela leta 1999. Zagotovo ne gre zanemariti pomembne vloge obiskov predsednika republike dr. Danila Türka v regiji pred samim vrhom. Nasploh je bil največji izziv Slovenije v vlogi zunanjega predstavnika Unije zagotavljanje udeležbe. Ni samoumevno v številnih, zlasti velikih in regionalnih silah, da srečanje s slovenskim zunanjim ministrom ali nižjimi diplomati, čeprav v vlogi predsedujočega, prinaša dodano vrednost bilateralnim srečanjem s posameznimi državami članicami EU. Nekatere države, na primer Kitajska, so oklevale glede svojega sodelovanja na sicer že določenih srečanjih, a so se na koncu odločile sodelovati in tako priznale ne samo institucijo predsedovanja EU, pač pa tudi kredibilnost Slovenije.

Tri zadeve izstopajo v vlogi brokerja in posrednika: preboj pri tretjem energetskem paketu, doseganje mandata evropske komisije za pogajanje o novem sporazumu z Rusijo in ohranitev enotnosti EU po kosovski deklaraciji neodvisnosti. Energetsko vprašanje je bilo trd oreh, z zacementiranimi interesi evropske komisije na enem polu in Francije ter Nemčije na drugem. Komisija je svoj predlog o ločevanju med proizvodnjo in prenosom energije v velikih energetskih podjetjih predstavila 23. januarja in do marčevskega vrha evropskega sveta, kjer naj bi sprejeli sklepe, je bilo časa malo.

Minister Rupel se je podal na agresivno diplomatsko misijo

A Slovenija je ta izziv dobro obrnila v svojo korist: kratek rok je onemogočil državam, da bi naštudirale predlog in ga bombardirale s svojimi skrbmi; Slovenija se je naslonila na "evropski interes" in strokovnost komisije, in tako se je na samem evropskem svetu, na ravni najvišjih predstavnikov držav članic, razvnela odkrita debata. Čeprav zaključki evropskega sveta niso najbolj prepričljivi in so podlegli mnogim kritikam, so se na samem srečanju razkrile karte in pokazale na manevrski prostor za doseganje kompromisa. Slovenija je pripravila kompromis in svet ga je sprejel 6. junija. Rezultat ni optimalen, ampak verjetno edini mogoč, in pomembno je, da je do njega prišlo.

Slovenija ima enega najbolj liberaliziranih energetskih trgov med državami članicami in komaj relevantno težko industrijo - s tega vidika je bila kredibilen posrednik, v nasprotju z naslednjim predsedstvom. Francosko predsedstvo in svet EU se lahko zdaj v večji meri posvetita naslednji stopnji v energetskih vprašanjih - vprašanju energetske varnosti.

Doseči pogajalski mandat za sklepanje novega sporazuma z Rusijo je bil cilj slovenskega predsedstva. Potem ko je Poljska umaknila svoj veto, je Litva pomenila še zadnjo oviro. Ruska administracija je v slovensko predsedstvo, kot prvo slovansko predsedstvo EU, položila velike upe, tik pred razglasitvijo kosovske neodvisnosti pa je Slovenijo hitro in nič kaj diplomatsko označila kot "problem". Motivacija za doseganje mandata je bila zato toliko večja, sploh ob dejstvu, da je bil vrh EU-Rusija sklepno dejanje slovenskega predsedovanja, in priložnost zaključiti predsedovanje na tako pozitivni noti - z odprtjem dolgo pričakovanih pogajanj - se je kar sama ponujala.

Minister Rupel se je podal na agresivno diplomatsko misijo, da bi pripeljal Litvo do možnega kompromisa. Skupaj s švedskim in poljskim kolegom je v Vilni zaigral na karto litovskega prijateljstva z Gruzijo in naslednji dan so vsi štirje zunanji ministri, skupaj z litovskim, odleteli na misijo v Gruzijo, minister Rupel z litovskimi koncesijami v žepu. Nenavadna sestava treh ministrov je povzročila nekaj nejevolje med državami članicami EU, a ker je šlo za notranjo zadevo EU in ne za zunanje predstavljanje, ni bilo v nasprotju z ustaljenimi postopki. Šlo je za sodelovanje tistih, ki so verjeli, da lahko dosežejo želeni učinek. In so ga. Misija ministra Rupla je mejila na prisilno diplomacijo, značilno za nekatere velike sile, a sposobnosti sprejeti pomoč, ko jo potrebuješ, kot dela podobe ne gre zanemariti.

Razglasitev neodvisnosti Kosova ni bila presenečenje in že vnaprej je bilo znano, da priznanja ne bodo podprle vse države članice. Nekdanja Evropska skupnost se je zlomila ob vprašanju priznanja Slovenije in Hrvaške. Ponovitve zgodovine si ni želel nihče. Čeprav se reakcija EU na kosovsko razglasitev neodvisnosti bere kot "strinjamo se, da se ne strinjamo", je EU ohranila enotnost in širši okvir evropske politike do Srbije in Kosova ter zahodnega Balkana ni zastal.

Kar pa je bil tudi temeljni interes Slovenije. Slovenija je napredek v odnosih z državami zahodnega Balkana postavila na vrh svojih prednostnih nalog predsedovanja in izvajanje tega odpira tudi več prostora za oceno njene vloge pobudnika. Še pred polovico predsedovanja so nekateri komentatorji začeli dvomiti o sposobnosti Slovenije, da pripelje zahodni Balkan bliže EU, vendar dosežki na koncu predsedovanja - verjetno na presenečenje mnogih - govorijo zase. Obe prednostni nalogi, doseči podpis vseh stabilizacijsko-pridružitvenih sporazumov in dialog o sprostitvi vizumskih režimov, sta bili doseženi, a ne z lahkoto.

Angažma slovenske politične elite je na trenutke mejil že na osmešenje. Največja mera kreativnosti je bila uporabljena, da se je ohranil dialog s Srbijo po njeni prekinitvi diplomatskih stikov z Brusljem. Podpora višegrajskih držav, Avstrije, Italije, Francije in drugih je bila izrabljena, da se ni podleglo zastoju po kosovski razglasitvi neodvisnosti in da se je dvignila zavest o zahodnem Balkanu znotraj EU, ne pa, kot prepogosto v zadnjih letih, opustila v rokah drugih mednarodnih formatov, v katerih Slovenija nima besede. Številne sektorske pobude so ugledale luč in se realizirale. Blejska iniciativa je v evropsko sodelovanje na področju civilne zaščite vključila države zahodnega Balkana, začela so se pogajanja za vzpostavitev prometne skupnosti, pismo o nameri za vzpostavitev regionalne šole za javno upravo so podpisali predstavniki Albanije, Srbije, Kosova, Črne gore, Makedonije, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške.

Kritični opazovalec lahko vedno doda, da bi lahko naredili več, da bi morali doseči datum za začetek pridružitvenih pogajanj EU s Skopjem, da poznavanja regije nismo izkoristili v zadostni meri, ne za napredek v regiji ne za uveljavljanje slovenskih interesov v njej. Res je. Res pa je tudi, da nam zdaj ni treba opustiti intenzivnega angažmaja v regiji in da se delo lahko nadaljuje. Predsedovanje je trajalo samo šest mesecev.

Biti 16. država članica ne pomeni biti popoln, nobena od ostalih petnajst ni. Slovenija je s predsedovanjem izstopila iz skupine neopaznih novih držav članic, ustvarila si je podobo in se utrdila na evropskem in globalnem zemljevidu. Celotno politično elito zdaj čaka trdo delo nadaljnje izgradnje te podobe v aktivnem sooblikovanju evropske politike, s slovenskimi interesi samozavestneje v ospredju.

Dr. Sabina Kajnč, raziskovalka na Centru za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede, trenutno gostujoča raziskovalka na Univerzitetnem institutu za evropske študije, Universidad Autónoma Barcelona